Make your own free website on Tripod.com

<<<


 

DNEVNIK
S kolesom po Svetu - Avstralija

Sydney, 3.december 2003

Spet pozdrav!

Že od ponedeljka sva v Avstraliji. Deset dni potovanja po Tajski je minilo hitro. Ves čas naju je spremljalo sončno vreme z dnevnimi temperaturami nad 30 *C. Večino dni sva bila v Bangkoku, nekaj pa v obalnih letoviških mestecih Cha Am in Hua Hin. Od nanosov rek je morje tudi 200 km od Bangkoka tako kalno, da je vidljivost le pol metra. Je pa toplo in biološko čisto. Ko sva vam pisala zadnji e-mail in se nato vrnila tja kjer sva pustila kolesi, ju ni bilo več tam. Skoraj sva se že poslovila od njih, ko naju je domačinka vprašala ali morda iščeva kolesi. Peljala naju je po ozkih ulicah do najinih koles. Potem so nama razložili, da so najini (skupaj zaklenjeni kolesi) odnesli zato, da ju ne bi kdo ukradel. Zahvalila sva se in ponudila denar, a ga niso hoteli.

V Avstraliji je drugače, kot sva pričakovala. Vreme je bolj poletno angleško kot vroče avstralsko. Temperature se gibljejo do 25 *C, vsak dan je oblačno in dežuje, cene so astronomske npr. 1kg paradižnika 12,99 $, kg breskev 5-7 $, jabolka po 1 $ kos, zapis na CD 8 $ itd, pri tem, da je 1 austr.$ 0,77 US$. Priletela sva na letališče v Sydney in potrebovala kar cel dan, da sva prikolesarila do centra mesta. Naslednji dan sva se oglasila pri Minki Dolenc. Še dan ali dva bova pri njej, potem pa proti severu, kjer je menda lepše vreme. Minka je psihoterapevtka in sprejema paciente tudi doma. Midva zjutraj od Minke odkolesariva do 25 km oddaljenega centra Sydneya in se pozno zvečer vrneva. Včeraj sva večji del dneva iskala kolesarski čeladi, zvečer pa dve uri čakala, da so nevihte z dežjem odšle drugam. Nošnja čelad je za kolesarje obvezna. Danes je prvič zares sončno jutro in upava, da bo tudi večer brez padavin. Sydney z okolico je zelo lep in urejen. Le razdalje od enega do drugega predmestja so ogromne - cca. 70 km.

Še nekaj zanimivosti:

Morje je čisto in primerno toplo za kopanje, vendar pa se na plaže valijo valovi z oceana, zato je plavanje le za dobre plavalce. A to še ni vse. Na plažah opazujejo za morskimi psi, a še večja nevarnost so Bluebottles. To so hude meduze, ki močno ožgejo. Na plažah dežura služba za prvo pomoč pri ožigih. Na kopnem se spreletava neverjetno število muh. Te sicer ne grizejo, se pa rade sprehajajo po ljudeh. Mahanje z rokami okrog obraza je vsakdanje opravilo. Med vožnjo s kolesom muhe ne odletijo, ampak zaparkirajo na hrbtu in čakajo, da se ustaviš, potem pa se spet sprehajajo. Zanimivo je opazovati koliko muh zastonj potuje na kakšnem hrbtu. Manj kot 10 jih ni nikjer.

Še o prometu:

Avstralski vozniki vozijo precej divje. Imajo dobre in hitre avtomobile. Vožnja s kolesom med njimi je prava avantura. Predvsem pa so Avstralci prijazni, tu je lepo in veseliva se nadaljevanja kolesarjenja po manj obljudenih delih rdečega kontinenta.

Vsem pošiljava lepe pozdrave z druge strani naše zemlje do naslednjič in vam želiva lep dan,

Bojan in Brigita

Lake Munmorah, 13.december 2003

Lepo pozdravljeni vsi!

Po več kot enem tednu vedrenja v okolici Sydneya, sva končno v deželo priklicala poletje. Pred tem sva imela veliko srečo, da sva razumevanje in zavetje pred dežjem, pa tudi hladom, dobila tako daleč stran od doma, pri vedno energični in pozitivni Minki. Ves ta čas je neobremenjeno živela naprej svoje življenje in hkrati mislila na naju. Skupaj smo preživeli nekaj prijetnih večerov, a v nedeljo zjutraj smo se poslovili. Najina natovorjena kolesa sva obrnila proti severu, namenjena v Brisbane.


Najboljša prijatelja

Pot vodi ves čas ob obali. Peščene plaže se kar vrstijo. Lepo je opazovati lomeče valove, urejeno okolico, ter umirjene ljudi. Na morju je videti vse polno jadrnic, čeprav je marin le nekaj. Večina jadrnic je na mrtvih sidrih po zalivih, precej hiš pa ima jadrnice privezane kar ob svoje pomolčke. Med plovbo z ladjo iz Manlya v center Sydneyja je bilo še posebej lepo opazovati jadranje jadrnice, ki je tekmovala za American Cup.

Avstralci zgledno skrbijo za naravo. Na vsaki plaži so urejene sanitarije, smetnjaki in seveda stroga opozorila za tiste, ki bi kršili pravila proti onesnaževanju okolja in nagrade za tistega, ki bi posredoval informacije o nepridipravih.

Večer naju je ujel v Avalonu. Kar malo utrujena od tolikih sprememb, sva se razveselila velikega vrta. Pozdravila naju je Carry in prijazno sprejela. Vrt so obkrožala drevesa z mnogimi žvrgolečimi pticami. Ko sva se zjutraj prebudila in pogledala iz šotora, je pred nama na trati ščebetal čudovit par papig. Glavi sta imeli odeti v vijolično, spredaj sta bili rdeči, zadaj pa zeleni. Kakor, da bi bila sredi živalskega vrta.

Dva dni nazaj sva se ustavila ob hitri cesti pri kraju Lake Munmorah, od koder sva opazovala čudovit sončni zahod. Opazila vsa hišo na samem, se spogledala in se odločila, da poskusiva srečo. Gospodar naju je pozdravil z "Ali vama lahko kako pomagam?" Seveda sva takoj prikimala, da lahko. Postavila sva šotor, zvečer pa ob čaju spoznala vso družino. Povedali so nama, da se pripravljajo na veliko zabavo za hčerkin 21.rojstni dan s preko 100 povabljenimi. Povabili so tudi naju, da ostaneva. Sprva sva mislila, da bi šla naprej, ko pa sva prespala, sva sklenila, da ostaneva nekaj dni pri družini in pomagava pri pripravi zabave, kar bi znala biti zanimiva izkušnja.

Glavni šef kuhinje je Robin, ki je prišla iz 500 kilometrov oddaljene ovčje farme. Delo poteka v prijetnem vzdušju. Mama Libby veselo govori, se oblizuje in hvali Robinino kuho in peko, vmes pa se prisede v duet k hčerki Josepine (14), ki igra pianino in še posebej lepo in nadarjeno poje. Robin želi, da testiramo vsako njeno kuharsko umetnino - kreme za razne pite, sladolede, torto pa različne prelive za solate; najmlajši Nick (11) in Gerard (19) pa sta zadolžena, da postrgata sladke ostanke s posode. Pomočniki pomivamo posodo, vmes pa še pospravimo in s konfeti, napisi in baloni okrasimo garažo. Za nagrado je slastna večerja - piščanec s testeninami in odlično avstralsko vino. Zvečer pregledujemo družinske fotografije. Oče Mick prihaja iz družine z enajstimi otroci, mama Libby pa ima še štiri sestre in enega brata. Danes pridejo skoraj vsi s svojimi družinami, več kot 100 nas bo.

Včeraj je skoraj cel dan deževalo, danes pa je vreme prekrasno - brez oblačka. Že zjutraj je naju, Nicka in Josefine slavljenka Kath odpeljala do plaže, kjer so nas osvežili lomeči se valovi. Na poti smo srečali najinega prvega kenguruja, ki je pritekel iz goščave. Bil naj bi še "baby", a nama se ni zdel ravno majhen.

Priprave za zabavo gredo h koncu in vsi jo že težko pričakujemo. Imeli bomo tudi barbecue. Avstralci zelo radi pijejo pivo, ženske pa rum s Coca-Colo. Pijača se hladi v veliki banji z ledom. Priljubljenih je več vrst piva - Tooheys New v državi New South Wales, XXXX v Queenslandu in Victoria Bitter v Victorii.

Najin plan kolesarjenja za naslednje dni je še vedno v smeri Brisbena. Robin naju je namreč povabila tudi na farmo, ki bi si jo rada z veseljem ogledala. Sedaj ravno zorijo breskve, morda pa ostrižejo še kakšno ovco, da nama pokažejo veščino striženja.

Tako, večdnevne priprave na zabavo so končane, party se začenja. Pred jutrom se najbrž ne bo končalo, zato nasvidenje prihodnjič.

Lepo vas pozdravljava,

Bojan in Brigita

Nabbuca Heads, 26.december 2003

Lepo pozdravljeni vsi!

Piševa vam ravno s polovice poti med Sydneyem in Brisbaneom. Dogodivščine se hitro vrstijo in neverjetno koliko prijaznih ljudi sva srečala. Na zabavi pri Mikeu in Libby sva spoznala veliko ljudi in vsi so naju res lepo sprejeli. Gostje so prišli od daleč, nekaj tudi iz smeri kamor midva potujeva. Dobila sva kar nekaj povabil, da se lahko oglasiva pri njih. Nekaj sva jih že obiskala, občutek je bil drugačen, kakor da smo že stari znanci. Najprej sva šla do New Castla in Joeja - Mikeovega brata. Njegova žena Di naju je s še tremi otroci odpeljala v eno od ulic ki tekmuje za "Najlepše praznično okrašena ulica". Ulica je bila res čarobna in pričarala je res praznično vzdušje. Di naju je potem poslala do svojih staršev Jill in Paula, pri katerih sva imela svojo "Guests House" v Port Maquaire. Nato sva šla do South West Rocks, kjer sva dočakala Božič. Sedaj sva v Nabbuca Heads, v bližini Coffs Harbourja. Razdalje med naselji so se začele večati tako, da na dan prekolesariva do 60 km.

Vsem želiva vesele praznike in srečno novo leto,

Bojan in Brigita

Sydney, 17.januar 2004

Pozdravljeni LoKoTavci!

Po mesecu in pol se izteka najino potovanje po Avstraliji. Prvi teden sva v pretežno deževnem vremenu preživela v Sydneyu, zadnji, prav tako deževen pa v Brisbaneu in Sydney-u. Domačini so veseli dežja, saj so imeli več sušnih mesecev. Midva pa ne preveč, ker sva pričakovala vroče in suho avstralsko podnebje. Vroče in suho je v notranjosti avstralskega kontinenta, na obalnih področjih pa tudi poleti pogosto pada dež. V noči iz srede na četrtek je v Brisbaneu tako močno deževalo, da nama je dež zalil šotor, čeprav sva šotorila v garaži. Zeblo naju ni, ker temperatura zraka tudi ponoči ne pade pod 25 *C.

V četrtek sva v dobri uri priletela iz Brisbanea nazaj v Sydney. Spet se je pokazalo, kako je vse relativno. Eno uro z letalom in en mesec s kolesom sva potrebovala za potovanje med mestoma. V mesecu dni sva prekolesarila nekaj več kot 1.000 km.


V Sydneyu pred avi-letom za Novo Zelanijo

Obiskala sva številne najlepše plaže v Avstraliji. Katera plaža je najlepša je odvisno od pogleda posameznika, vendar so takorekoč vse takšne kot na razglednicah. Njihova slabost ali pa dodatna prednost po merilih Avstralcev, je valovanje oceana, ki se v lomečih valovih približuje plaži. Ni je plaže, na kateri bi morje valovalo kot v običajnih razmerah na Jadranu. Morje vedno buči in se v meter ali višjih valovih lomi pred obalo. To omogoča surfanje po valovih, skoraj nemogoče pa je plavanje. Zato kopalci le stojijo v morju do pasu in čakajo na val, ki jih prelije ali pa surfajo po valovih. Minki, pri kateri spet gostujeva danes, je nedavno val izpahnil roko.

Spoznala sva veliko dobrih ljudi. Vsi so bili zelo prijazni in gostoljubni, povsem nepričakovano glede na slovenska merila. Ničkolikokrat so naju neznanci ogovorili na cesti in povprašali kako se počutiva, če kaj potrebujeva in nama pomagali ali vsaj skušali pomagati. Ni bilo redko, da je kdo pristopil k nama in vprašal ali sva se izgubila, če sva le malo negotovo gledala okoli. Kot, da bi ves čas bdel nad nama dobri angel in skrbel za naju. V četrtek zvečer sva prikolesarila čez znameniti Harbour Bridge iz City-a (center Sydney-a) in se ozirala okrog, ko naju je ogovorila Janet in naju vprašala ali morda iščeva prostor za kampiranje. Ko sva pritrdila naju je povabila na vrt za hišo, potem pa sta naju z možem povabila se v hišo na kozarček vina in večerjo, vmes pa smo govorili vse mogoče. In tako je bilo velikokrat v času najinega bivanja v Avstraliji. Tri dni sva preživela pri družini z najtoplejšimi odnosi med otroci in starši v pripravah na zabavo za hčerkin 21.rojstni dan in na sami zabavi, dočakala Božič v kraju South West Rocks, ki ima po mojem mnenju (Bojan) najbolj zaščiteno plažo pred dihanjem oceana in Novo leto v krogu družine in prijateljev v kraju Sowtell.

Srečala sva Portugalca, ki je sam kolesaril iz Brisbanea v Melbourne in Japonca, ki je sam kolesaril iz Cairns-a v Adelaide (cca 5.000 km). Pa še dva, ki se jima je tako mudilo, da še odzdravila nista. Sicer pa takih norcev, ki bi poleti kolesarili po Avstraliji ni veliko. Veliko ljudi naju je vprašalo, če nama je kaj vroče pri temperaturah med 30 in 38 *C. Pa nama niti ni bilo, če pa nama je postalo, sva spet odkolesarila naprej. V zadnji tretjini poti je postalo bolj neprijetno zaradi velike vlage, ki je bila nad 90%. Največjo težavo pri napredovanju ni predstavljala utrujenost, temveč nasprotni veter. Jaz (pa še jadralec povrhu) sem pričakoval vetrove iz južnih smeri, pihalo pa je pretežno iz severa, torej iz smeri v katero sva šla. Tudi preko 30 vozlov ob obali. Včasih je bilo po ravnem potrebno kolesariti v prestavah za vzpone, čez hribe pa je šlo lažje, ker je hrib zadržal veter. Se še vedno spomnim kolesarjenja proti Budimpešti pred mnogimi leti, kjer je bilo najtežje kolesariti proti vetru po ravnini. Ker je bil veter zjutraj šibkejši, sva za daljše relacije z Brigito vstajala ob 5 uri. Skoraj vedno pa sva se zbudila ob zori ali pa še prej. Za to so poskrbele ptice, posebej Kookabure. Te vranam podobne ptice so avstralska posebnost, tako kot kenguruji, imajo pa tak glas, da vsakega prebudijo iz najtrdnejšega spanja. Tu so doma tudi številne vrste papig. Pogosto sva videla ali vsaj slišala velike bele kakaduje z rumenimi čopki ali rdečezelene kraljevske papige. Škržati so bili ponekod tako glasni, da so preglasili hrup kamiona. Videla sva koale, ki 85% svojega časa spijo, 13% časa se hranijo skoraj izključno z evkaliptusovimi listi, 1% časa se premikajo in 1% časa seksajo. Videla sva jih pri vseh opravilih razen pri zadnjem v naravi in v bolnici za koale. Odrasle koale so kot prikupni plišasti medvedki. Ko se skotijo merijo le 1 cm. Potem dolgo živijo v trebušnem žepu mame koale in le malo kukajo ven, podobno kot kenguruji.

En dan sva preživela na farmi. Vrata lepe pritlične lesene hiše nama je odprl gospod, ki je izgledal kot urejen angleški gentleman. Alen je farmar, ki ima okrog 300 glav živine. Tu v Avstraliji je biti farmar ali kmet čisto drugače kot v Sloveniji. Živina se pase sama podnevi in ponoči in je vse leto zunaj. Hlevov tu ne poznajo. Živina je razporejena po travnikih, vsak teden pa vsaki skupini odprejo pot na nov travnik. Vsaka skupina ima dostop do ribnika. Na približno 40 krav ima Alen enega bika, ki skrbi za to, da je vsako leto 80 % prirastka. Alen se po farmi vozi s terenskim avtomobilom ali motorjem, konje ima le za zabavo. Razen kontrole živine ima delo le takrat, ko označi prirastek ali takrat, ko godno živino odpeljejo. Pa še za to ima posebno rampo v kateri ena krava poriva drugo naprej, ko pridejo v sistem. Krave na farmi živijo srečno in nestresno življenje v divjini. Travnikov ne kosijo, za to skrbijo krave same, ki se vse leto hranijo s svežo travo. Dodatkov k hrani živina ne potrebuje. Meso, mleko, sir ali maslo ima v Avstraliji zaradi načina prireje živine odličen okus, ki je veliko boljši kot v Sloveniji.

Spoznala sva delček Avstralije, ki je skoraj raj na zemlji. Zelena in prostrana je, s prijaznimi in veselimi ljudmi in soncem, ki sije skoraj vsak dan vsaj nekaj ur. Povsod so urejeni številni parki s prostori za piknik, toaletnimi prostori in električnimi žari ali pa je sama narava poskrbela za to, da dežela izgleda kot park. Od Sydneya do Brisbane-a je obala kot ena sama velika plaža. V divjini sva videla kenguruje, divje konje, emu ptice, nekaj velikih pajkov in precej povoženih kač. Z živimi kačami, strupenimi pajki, Blue Bottles ali Box meduzami, krokodili ali kakšno drugo nevarno vrsto živih bitij nisva imela opravka.

Še jutri bova tu, v ponedeljek zjutraj pa odletiva v Novo Zelandijo, v deželo velikega belega oblaka.

Bojan in Brigita

 

<<< • Tajska • Avstralija • Nova Zelandija

FORUM