Make your own free website on Tripod.com

<<<


 

BOVŠKO

Ime Bovško se uporablja v ožjem in širšem pomenu. V ožjem označuje pokrajino, ki obsega Bovško kotlino ter sosednje doline Bavšico, Golobar in Slatenko, Žagarski kot z dolino Učje in del Soške doline pri Srpenici. V širšem pomenu se z njim označuje vse povirne doline Zgornjega Posočja oziroma večji del visokogorja Julijskih Alp v porečju Soče, torej ozemlje, ki se v celoti ujema z območjem občine Bovec. Z njenim nastankom se vse bolj krepi uporaba pojma Bovško v širšem pomenu. Pokrajina meri okrog 340 kv. km in v njej živi približno 3.300 ljudi. Gostota poselitve je zaradi prevlade neposeljenega visokogorja sorazmerno majhna.

Na severu in vzhodu Bovško meji na Gorenjsko; meja teče po razvodnici med Sočo in Savo. Na zahodu teče meja po državni meji z Italijo, na jugu pa ozemlje brez opazne ločnice prehaja v Kobariško, ki pa ima v svojem južnem delu sredogorski značaj. Bolj izraziti so tudi blažilni podnebni vplivi z juga, ki prihajajo ob Soči navzgor. Ti so predvsem pozimi opazni tudi na dnu dolin na Bovškem. Kljub njihovi nizki nadmorski višini je snega manj, kot bi ga glede na visokogorsko okolico in izdatne padavine pričakovali. Zato pa je s snegom izrazito obdarjeno visokogorje. Neredko se zgodi, da na začetku pomladi območje nad nadmorsko višino 1.800 m prekriva več metrov debela snežna odeja, zato je marsikje na strmih pobočjih po obilnem sneženju ali med močnimi odjugami velika nevarnost snežnih plazov. Vpliv Sredozemlja je viden tudi v rastlinstvu, saj je opazna prevlada listavcev. Šele v višjih legah je več iglavcev, zlasti macesna.

Sicer je Bovško pokrajina z močno prevlado zgornjetriasnih apnencev, kar daje goram še posebno slikovitost. Zlasti v Kaninskem pogorju se širijo značilni visokogorski podi, ki veljajo za visokogorske kraške planote z raznolikimi in svojevrstnimi kraškimi pojavi: škraplje, žlebiči, škavnice, kotliči, tudi prek 1.000 m globoka brezna in celo kraške jame. Zlasti v zgornjem delu doline Koritnice in v Učji je zastopan dolomit, medtem ko so dolinska dna prekrita z ledeniško-rečnimi nanosi. V kolikor jih mlajše erozijsko delovanje ni odstranilo, so na robovih dolin ponekod že sprijeti v konglomerat.

Posebna značilnost Bovškega je menjavanje ledeniško preoblikovanih dolin z vmesnimi gorskimi hrbti, ki se po večini dokaj strmo vzpenjajo nad okolico. Za najlepše primere ledeniških dolin veljajo Lepena, Bavšica in Zapoden. Ta "enoličen" vzorec oblikovanosti površja moti tektonsko zasnovana Bovška kotlina, najgloblja s prodom zapolnjena kotlina v slovenskem delu Julijcev. Soča, ki še tik nad kotlino vrezuje ozka in globoka korita, je tu na široko razlita in ustvarja celo nekaj majhnih rečnih otokov, edinstvenih v našem alpskem svetu. Na dnu kotline so ohranjeni sledovi več poledenitev, ki pa jih lahko razkrije le izkušeno oko strokovnjaka.

Bovško je edina slovenska pokrajina, kjer so prebivalci v preteklosti pridelovali krmo v glavnem za rejo ovc in koz. Te so pasli tudi po najvišjih in drugih strmih planinah, medtem ko so bile planine z več ravnega površja namenjene tudi poletni paši goveje živine. Planinsko pašništvo je v novejšem času močno nazadovalo in precej planin je zaraslo skrotje in grmičevje. Stanovi marsikje nezadržno propadajo in ponekod nanje spominjajo le še ostanki temeljev.

V zadnjem času ovčereja znova pridobiva pomen, sloni pa na reji bovške ovce, avtohtone mlečne pasme iz Zgornjesoške doline. Ovca je lahka, bele barve in s kratkimi ušesi. Je zelo skromna in dobro izkorišča kratko planinsko pašo. Skromno poljedelstvo je omejeno na njive na dnu dolin, še zlasti pa na dnu Bovške kotline. Posebno dobro uspevata krompir (znamenite čompe) in rž.

Že v preteklosti so bile za preživetje nujne dopolnilne dejavnosti, na primer delo v gozdu, lov, vodništvo po gorah in tovorništvo, pozneje se je ob fužinarstvu pojavilo še delo v rabeljskem rudniku. Po II. svetovni vojni se je uveljavilo delo v industriji. Tovarne so v središču pokrajine Bovcu in na Srpenici. Zaradi krize delovnih mest domačini vidijo razvojne možnosti v razvoju turizma. Ta se je močno razmahnil z odprtjem zimskošportnega središča na Kaninu, v zadnjem času pa se je v središču ponudbe znašla reka Soča in neokrnjena narava v njeni okolici. Žal je smele razvojne načrte do neke mere upočasnil velikonočni potres leta 1998.

Naselja v spodnjem delu Bovškega so večinoma gručasta in obcestna, postavljena po robovih rodovitnih ravnic. Nad Bovško kotlino se gručasta naselja še pojavljajo, a jih s približevanjem osrčju visokogorja vse bolj izpodriva poselitveni vzorec v obliki samotnih domačij. Ta je tipičen za dna vseh stranskih, ledeniško preoblikovanih dolin. Z oddaljevanjem od morja se prvine primorske arhitekture umikajo alpskim. Le Srpenica je kraj s prevlado primorskih hiš (nekaj jih je tudi na Logu pod Mangartom), povsod drugje pa je v tradicionalni gradnji opazna osrednja vloga bovške hiše, podtipa slovenske alpske hiše. Kamnita bovška hiša je manj masivna, v njej so še vedno nekatere primorske prvine. Ima kratek zunanji hodnik, do katerega vodijo strme stopnice, širok podstrešek na sprednji strani in streho brez čopa, krito s skodlami. Novejše različice so se od značilnega vzorca v marsičem odmaknile.

 

<<< • Julijske Alpe • Kamniško-Savinjske Alpe • Bovško • Baška grapa • Idrijsko hribovje • Cerkljansko, Škofjeloško, ...

FORUM