Make your own free website on Tripod.com

<<<


 

BRENDAN'S ISLE

Marec je. 10 tednov preden se zame in za mojo barko Brendan's Isle spet začne jadralna sezona. Sedim za mizo in premlevam zadnje detajle 4000 milj dolge odprave od Maryland-a do vzhodnega Labradorja v Kanadi in nazaj. Zbiram podatke od peščice tistih, ki so tam že bili, kupujem karte, dodatno opremo, pregledujem seznam hrane, orodja, rezervnih delov, medicinskih pripomočkov, opreme za prvo pomoč. Obnovil sem rešilni splav in vse potrebno za preživetje v primeru da obtičimo ali smo prisiljeni v dolgo pot skozi tundro. Zaključujem zadnjo fazo zbiranja posadke.

Naša offshore odprava se bo začela na vzhodni obali Združenih Držav, proti cape Bretonu na Novi Škotski, kjer je v začetku julija predviden prvi postanek. Ko bomo od Kanadske "ice patrol" dobili zagotovilo, da v ožini Belle Isle ni več ledu, bomo zapluli na sever, v najbolj osamljene vode severno ameriškega kontinenta. Srečevali bomo ledene gore, borili se bomo z meglo, močnimi vetrovi, nedokumentiranimi nevarnostmi, pri čemer ne moremo računati na prav veliko pomoč - če sploh kakšno - v primeru da se znajdemo v težavah. V popoldnevih, kot je današnji, se neučakano veselim naše avanture. Včasih, v temnih zimskih nočeh pa se zbudim z mislijo na odpravo, s suhimi usti, oblit z mrzlim potom. Zakaj torej iti? Čemu izbrati plovbo po tako očitno težkih vodah? Vprašanje se mi vrti po glavi, in to ne prvič. V mojih možganih se je naselilo v različnih oblikah in je tam že odkar jadram. Neštetokrat sem že poizkušal najti odgovor. "Saj ti prav iščeš težave. Ti je všeč mraz, neudobje in strah, ki ga boš preživljal?" me je vprašal prijatelj Lenny.

Ko si zastavljam to vprašanje, dostikrat pozabim, kako težko je najti besede, ki bi pojasnile moje početje. Izgleda, kot da način, kako pojasniti tisto "nekaj", sploh ne obstaja.

Rad se oprimem ene mojih najljubših razlag o praznosti večine početja, ki danes velja za normalno. Saj veste, kaj mislim: Delo v moderno opremljeni pisarni v stavbi s hitrimi dvigali, klimatskimi napravami, povsod brnijo računalniki. Vožnja po šestpasovnici s hitrostjo 100 kilometrov na uro v družinskem Chevroletu ali pa vožnja 1000 kilometrov na uro v DC-9. Užitek preživeti celo popoldne zleknjen v naslonjaču pred televizijskim sprejemnikom, s polnim hladilnikom in pločevinko hladnega piva v roki.

Problem, s katerim se srečuje presenetljivo veliko število ljudi, je nepotešitev, ki ostaja za takšnim, "normalnim" življenjem. Nedvomno je fizično prijetno, udobno, ampak dostikrat nas pušča prazne, z občutkom da si tega udobja, ki ga kmalu začnemo jemati za samoumevnega, nismo zaslužili. Manjka občutek samopotrditve, občutek obvladovanja samega sebe. Zato začnemo iskati nekaj več, nekaj kar v bistvu pomeni manj, kar ni samo pasivna zabava ali instant dosežek. Naše malo gnezdece udobja in visok življenski standard se kmalu zazdita kot past in iskati začnemo način, kako bi iz nje ušli.

Človeku se nekaj zgodi, ko je sredi noči čisto sam sredi glasnega oceana, medtem ko barka pod njem surfa po visokih valovih, v rokah čutiš krmilo, celo telo se ti premika v nekem ritmu, po nebu pa pleše milijone zvezd. Moj sin Steve rad pove zgodbo, ki se mu je pripetila neko noč na krovu Brendana nekaj let nazaj. Ponoči so vozili špinaker, ko je naenkrat s krme udaril močan sunek vetra. Barko je pospešilo in jo večkrat zapored skoraj usodno položilo na bok. Steve je spal v podpalubju, ko je prišel prvi sunek, a je bil takoj pokonci. Še preden so člani posadke, ki so bili na straži, prišli buditi ostale in zapirati lopute, je imel na sebi svojo nepremočljivo obleko in varnostni pas. V takih primerih zvok vode, ki drvi mimo trupa, deluje kot alarm in v sekundi si na palubi, zbujen in pripravljen na akcijo. Zadovoljstvo, ki ga je Steve občutil, je prišlo kasneje, ko je bil špinaker že varno pospravljen, na barki pa niti en del opreme ni bil polomljen ali izgubljen. S posadko so isti manever vadili že tisto popoldne, zato je svojo nalogo vsak znal opraviti do potankosti, celo ponoči, med močnim nalivom, ko je barko polagalo sem ter tja. Spoznanje, da znaš obvladati tako težko situacijo, ti da zares dober občutek.

V današnjem svetu ostaja le malo prostora za takšne izkušnje, za kakršnikoli s tveganjem povezani avanturizem. Toda kot naši predniki, ki so odkrivali svet in prek tega sami sebe, tudi današnji človek potrebuje preizkušnje, ki mu povedo, česa je sposoben in kje so njegove meje. Brez njih postanemo skorajda paranoični. Obdani z zbirko zavarovalnih premij in protivlomnih alarmov se poizkušamo zavarovati pred prihodnostjo, katere se bojimo, a se bomo neizogibno morali srečati z njo. Kaj torej predlagam? Naj začnejo ljudje skakati iz letal, smučarskih skakalnic, se odpravljati na morje v plastičnih banjah? Ne, kajti tu ni govora o neumnem tveganju, postavljanju pred občinstvom, razkazovanju svojega poguma. Govorim o mojstrstvu, takšnemu ki pride s previdnostjo in dolgimi leti izkušenj. O nekaj desettisočih prevoženih miljah. Tu gre za preizkušanje samega sebe, za stik s samim sabo, z drugimi in s planetom, na katerem živimo.

Zdi se mi, da dokončnih odgovorov nisem našel. Vsaj ne takšnih, ki bi se jih dalo preprosto izraziti, a naenkrat sem se začel neizmerno veseliti poletja na Labradorju. Upal sem, da mogoče nekje na tej poti najdem nov košček odgovora - če bo Brendan na to pripravljen, če bomo previdni, in če bosta naš um in srce odprta za neizogibna presenečenja, ki nas čakajo.

Brendan

 

<<<

FORUM