Make your own free website on Tripod.com

<<<


 

DEDIŠČINA NA LOGAŠKEM
A - Ž

NARAVNA DEDIŠČINA

Brezno Gradišnica

Brezno Gradišnica je udorna vrtača s prepadenimi stenami, ki se nadaljuje v jamo. Ta sega vse do voda podzemne Ljubljanice. Razlika med najvišjim in najnižjim nivojem vode v Gradišnici je preko 50 m, globina jame pa je 214 m in je najgloblja jama na Notranjskem.


Vhodno brezno Gradišnice

Brezno v Farbarjevem štantu

V bližini Laz je na Ravniku majhen vhod v Brezno v Farbarjevem štantu. Stopnjasto brezno je pomembno predvsem kot vodokazna jama za kraško Ljubljanico.

Črni potok

Na dolomitnih tleh mezi voda na razmeroma veliki površini in se zbira v potoček. V teh posebnih ekoloških pogojih je razvita posebna rastlinska združba, ki ji daje glavni pečat sitovec (Schoenus sp.). Med zanimivejšimi rastlinami omenimo le navadno mastnico (Pingoicula vulgaris) in dolgolisto rosiko (Drosera anglica).


Pritok Črnega potoka v Cuntovi grapi

Dolarjeva jama


... ali Tinčkovo brezno

Erikov ribnik


Raj za ribiče

Grudnovo brezno

Grudnovo brezno ima vhod v bližini domačije ob poti proti Lanišu.

Hudi konec

V Hudem koncu pod Petkovcem ponikne na zamočvirjeni ravnici Rovtarica. Potok, predvsem ponorni del sta bila regulirana v letu 1989.

Habjanova jama


... tik ob lokalni cesti za Novi svet

Izviri Hotenjke

Izviri pod Grčarevcem so aktivni le ob velikih vodah, vendar pa so takrat tako vodnati, da zajezijo tok Unice in povečujejo poplavljenost Planinskega polja.

Jama Logarček

V pobočju Lanskega vrha se odpira vhod v 2234 m dolgo in 83 m globoko jamo Logarček. Poleg Najdene jame je to še ena jama na robu Planinskega polja v kateri lahko pridemo do aktivnega toka kraške Ljubljanice.

Jama Mačkovica

Jama Mačkovica je dolga 620 m in globoka 45 m. Vhod v jamo je v spodmolu v severnem robu 8 m globoke vrtače, na pobočju nad Planinskim poljem, vzhodno od Laz. Od tod se proti severovzhodu blago spušča skalnat vhodni rov, ki se kmalu izravna in razširi v Malo dvorano. Iz te dvorane se dviguje proti severu kratek rov, ki pripelje do prehoda v 150 m dolgo, 16 do 48 m široko in 6 do 18 m visoko Veliko dvorano, ki ima prostornino 30.000 m3. Dno dvorane se spušča proti severu, kjer preide v severozahodni rov, ki se konča s pasažo, za katero je Blatni rov. Ta se pri normalnih vodnih razmerah konča s sifonom, ob visoki vodi pa je poplavljen. Jama Mačkovica je znana po podzemnem živalstvu, predvsem kot najdišče slepega jamskega hrošča drobnovratnika (Leptodirus hohenwarti).


Drobnovratnik

Jama pri sv. Treh kraljih

Razloženo naselje v Rovtarskem hribovju leži zahodno od Smrečja, na pobočjih vzpetine Vrha (884 m), na katerem stoji prezidana, prvotno gotska župnijska cerkev sv. Treh kraljev, ki je z oltarji vred nastala l.1698. Duhovnija je tu od l. 1778., prej je bila ta mnogo obiskana božjepotna cerkev podružnica žirovske fare, katere pa Valvazor ni opisal. Ob lepem vremenu je z Vrha čudovit razgled na Alpe in Notranjsko.


Aragonitni ježek

Nekoliko nižje na višini 812 m je vhod v nedokončan vojaški rov, tako imenovane Rupnikove linije iz tridesetih let. V njem je vhod v 960 m dolgo in 77 metrov globoko Jamo pri sv. Treh kraljih. Zanimiva lega jame v dolomitu, pod vrhom hriba z razvejanim spletom rovov, z aragonitnimi kristali vabijo luknjičarje k obisku in raziskovanju. Prvi zapiski pod kat. štev. 541 so nepopolni, pa tudi zapiski Mihlerja in Šerka iz leta 1938 so skromni. Jamo so kasneje raziskovali in izmerili logaški jamarji, člani JD Ivan Mihler iz Vrhnike in člani DZRJL.

Jezerc

Na nepropustnem dnu vrtače južno od Prezida na Zaplani se je razvilo visoko barje. Med šotnimi mahovi najdemo naslednje značilne predstavnike visokega barja: mesojedo okroglolistno rosiko (Drosera rotundifolia), nožničavi munec (Eriophorum vaginatum) in navadno mahovnico (Oxycoccus palustris).

Kmetov brezen

Struga potoka se obrne iz glavne smeri doline proti zahodu in se v okljukih bliža apnenčastemu pobočju, kjer je več vhodov v ponorno jamo v različnih višinah. Ponira le del vode, vendar ob sušah lahko presahne; od tod ime Žejna dolina.

Laška kukava

Leži sredi gozda na Ravniku, severovzhodno od Laz. Je naša največja znana udornica. Dolga je 380 m, široka 280 m in globoka 83,5 m. Njena prostornina znaša okoli 4 milijone kubičnih m in ima strme, mestoma prepadne stene. Do dna se najlažje spustite po jugozahodni strani udornice. Zaradi hladnejšega zraka, ki se nabira na dnu, so vegetacijski pasovi razviti v obrnjenem vrstnem redu.

Logaška jama

Ta fosilna jama v sistemu kraške Ljubljanice se nahaja na Ravniku severovzhodno od Logatca. Po 35 m globokem breznu se jama nadaljuje v 300 m dolg kapniški rov. Jamarsko društvo Logatec prireja vsako leto na zadnjo nedeljo v maju tradicionalni spust v to lepo kapniško jamo.

Logaške koliševke

Mogočne vdornice so nastale z vdorom jamskega stropa, ki so ga nekoč obdelovale podzeme vode kraške Ljubljanice.

Loške ponikve

Zahodno od Loga ponira v dveh ponornih sistemih vodotok, ki teče po Turkovi grapi. Med obema jamama poteka cesta Zaplana-Rovte. Severni ponor je stalno aktiven, v skalnih delih pa so vidni izraziti sledovi delovanja vode. Južni ponor Loška jama odvaja le visoke vode in je v preostalem času dostopen z jamarsko opremo.

Majerjev studenec

Izvir ni v naravnem stanju, saj je zajet za vodovod. Po pripovedovanju domačinov približno dvakrat dnevno bruhne večjo količino vode, sicer pa teče z enakomernim pretokom.

Matjaževe kamre

Okoli dva kilometra pod Sopotom je prav na meji z občino Škofja loka v steni na levem bregu Sore več odprtin - vhodov v Matjaževe kamre. Blodnjak se nadaljuje v spodnje dele jame, ki so sicer dolgi preko tristo metrov, vendar težko prehodni. Paleontološka raziskovanja so pokazala, da je bila jama poseljena že ob začetku zadnje poledenitve pred približno 70.000 leti pa vse do konca pred 20.000 leti.


Pogled z lokalne ceste

Najdena jama

Najdena jama sodi med hidrološko in morfološko najpomembnejše jame na robu Planinskega polja. Dolga je več kot štiri kilometre, delno kapniška, znana je tudi po zanimivem podzemeljskem živalstvu. V spodnjih delih 105 m globoke jame se pretakajo vode kraške Ljubljanice.

Naravni most pri Lazah

Ostanek jamskega rova med dvema udornima vrtačama. Pojav je zanimiv za razumevanje kraških pojavov, čeprav je skromen po dimenzijah.

Planinsko polje

Poleg Cerkniškega polja je Planinsko polje najbolj znano kraško polje v sistemu kraške Ljubljanice. Polje je dolgo 6 km, široko 3,5 km in je brez površinskih vodnih pritokov.

Večji del obrobja in dno polja gradijo nepropustni dolomiti, zaradi katerih tečejo kraške vode po površju, ponovno pa poniknejo v propustne apnence na severni strani polja. Glavni vodotok Unica izvira iz Planinske jame (podzemna združitev Raka in Pivke). Pritoka Unice pa sta Malenščica in Škratovka. Unica se zaradi majhnega strmca pri prečkanju polja vije v slikovitih meandrih v dolžini 18km.

Polje bogatijo številni kraški pojavi (ponori, ponorne jame), posebnosti (zamreženi požiralniki Putickove štirne) in naravna travišča z redkimi in izjemnimi rastlinskimi vrstami. V Evropi je to najbolj severozahodno nahajališče redke in ogrožene vrste travniške morske čebulice (Scilla Litardierei).

Reka Unica privablja s svojim ribjim bogastvom (postrvi, lipani, ščuke) številne ribiče z vsega sveta. Unške trofejne postrvi spadajo med najlepše v Sloveniji. Ribarjenje je dovoljeno od maja do novembra.


Planinsko polje iz zraka

Planinsko polje pa je čudovito v vseh letnih časih. Pozimi, ko Unica prestopi bregove, se polje spremeni v jezeru, in v hladni zimi omogoča tudi drsanje.

Med naseljema Kalce in Planina na robu Planinskega polja leži vasica Grčarevec. Sredi vasi stojita cerkvica sv. Luke in turistična kmetija Žigon. Ponudba kmetije je tesno vezana na danosti Planinskega polja in še posebej njegove reke Unice.

Pod stenami in Škofji Lom

To je geološka meja med triadnim dolomitom in kreditnim apnencem. Na apnenčastih tleh ponira voda v številnih ponikvah, požiralnikih in ponornih jamah, predvsem v Babnem dolu na severnem delu Planinskega polja. Na komaj dveh kvadratnih kilometrih polja je več kot 150 požiralnikov. Najbolj izraziti skupini imenujemo Škofji Lom in Pod stenami.

Ponor Jačka

Slikovit in tipičen ponor Logaščice skorajda v središču Logatca. Logaščica sodi v sistem kraške Ljubljanice.

Ponori Hotenjke pri Hotedršici

Na polju zahodno od Hotedršice v več ponorih izginja Hotenjka v podzemlje. Najbolj je zanimiv ponor nad katerim je zgrajen mlin.

Ponori Unice pri Lazah

Poleg ponorov Unice v Babnem polju izginja voda tudi v pasu krednih apnencev na robu Planinskega polja jugovzhodno od Laz (Milavčevi ključi). Unica ponira v glavnem skozi manjše požiralnike, nekaj večjih pa je obzidanih. Izginjanje vode v podzemlje zaznamo še najbolj zaradi klokotanja na desnem robu struge in s primerjanjem množine Unice.

Pucov brezen

Jamski ponorni sistem v dolini Pikelščice je nastal v pasu dolomitiziranih apnencev z nižanjem erozijske baze potoka, ki se je nekdaj stikal v Žejno dolino. Voda ponira v zahodni poševni rov pod slikovitim naravnim mostom, nato pada v več stopnjah v osrednji del jame. Značilnosti so lepo razvite erozijske oblike, značilni meandri, štirje vhodi v jamo.

Račevsko jezero

Manjše presihajoče kraško jezero pri Vrhu sv. Treh kraljev. Pomembno je predvsem kot življenski prostor ogroženih živalskih vrst, predvsem dvoživk. Jezero je hidrološko povezano s Soro.

Reka Ljubljanica

Z neba pade dežna kapljica, drobna, skoraj nevidna, nežna in sama po sebi neškodljiva. Za njo pade še ena in še ena in še ena. Vse majhne, neznatne, a neverjetno vztrajne. Ne ustavijo se. Zlite kapljice pričnejo teči, sprva kot majhni curki, ti se združujejo v potočke, potočki pa v reke.


Unica

Vsaka reka je nekaj posebnega, svojevrsten fenomen pa je reka Ljubljanica. Večji del teče po kraških kamninah, kjer se igrivo prikazuje in izginja. Sedemkrat zamenja svoje ime, skriti pa se ne more. Imenujemo jo tudi reka sedmerih imen (Trbuhovica, Obrh, Stržen, Pivka, Rak, Unica in Ljubljanica). Ko zapusti kraško območje Notranjske odnese s seboj vsako leto več kot 250.000 ton raztopljenega apnenca.

Reška dolina

V spodnjem delu Reške doline smo si v bližini suhega zadrževalnika ogledali nekaj povirij na dolomitnih tleh z značilnim rastlinstvom. Izstopa sitovec (Schoenus sp.), med ogroženimi vrstami pa dolgolista rosika (Drosera anglica). Rastišča so tik ob zahodni strani ceste Logatec-Rovte. Na enem izmed večjih povirij je vodovodno zajetje.

Skednena jama

Skednena jama sodi med nekdanje ponorne sisteme reke Unice. Leži nad severovzhodnim robom Planinskega polja, vzhodno od Lanskega vrha. Dolga je 200 m in globoka 30 m. Ima tri vhode, dva vodoravna v udornih vrtačah in brezno, ki se v jamo odpira blizu južnega vhoda. Jama poteka v smeri sever - jug in je tunelskega tipa, kar kaže na nekdanji višji pretok voda s Planinskega polja. Zaradi vhodov v vrtačah in okoliškega gozda, ki zmanjšuje vetrovnost, se v jami zadržuje hladen zrak, kar povzroča značilen vegetacijski obrat in v zimskem času nastajanje velikih ledenih kapnikov.

Slapova v Sopotu

Pod sotočjem Rovtarske in Sovre pri Sopotu so v dolomitiziranem apnencu manjša korita. Voda se prebija skoznje v več stopnjah, najbolj izrazita sta dva 5 do 7m visoka slapova.

Snežne jame


Naravni hladilnik

Šteklov studenec

Fliš doseže skrajno vzhodno mejo na Kališah pri Logatcu, kjer se na višini  600 m nahaja miniaturno kraško polje. Voda iz stalnega izvira teče le nekaj deset metrov in izginja na robu vrtače v grušču.

Turkova grapa


Eno izmed številnih slapišč

Vranja in Mrzla jama

Ta fosilni jamski ponorni sistem leži 200 m od severnega roba Planinskega polja med Škofjim lomom in Pod stenami. Ogromen vhod v 326 m dolgo Vranjo jamo je pod slikovito steno mogočne, 90 m dolge in 60 m široke udornice. Od vhoda se proti jugu spušča podorno dno Velikega rova, ki se za vhodno dvorano cepi v tri rove. Najvišji kapniški Suhi rov se jugovzhodno slepo konča, srednji Zvezni rov se južno nadaljuje preko 6 m visoke stopnje v Mrzlo jamo, najnižji blatni Vodni rov pa jugozahodno zaključi sifon. Ob obilnih padavinah Vodni rov zalije voda, ki včasih seže celo v vhodno dvorano. Zaradi hladnega zraka, ki se ujame v udornico je lepo viden vegetacijski obrat. Dostop do jame je označen. Po podoru se spustite v Veliki rov in naprej preko nižje stopnje v Zvezni rov od koder se po lestvi povzpnete v Mrzlo jamo iz katere je izhod na rob Planinskega polja. Poleg obvezne baterijske svetilke priporočamo spremstvo vodnika. Ob visoki vodi je prehod skozi jamo onemogočen. V Vranji jami je tudi eno največje prezimovališče žab pri nas.

Zaplana

Zaplana je vas zahodno od Vrhnike, razprostrta po gričih in hribih vzhodnega Rovtarskega hribovja. Sestavljena je iz množice manjših zaselkov Zaplana, kjer je tudi cerkev sv. Urha in Martina, Strmca, Jerinov grič, Prezid, Log in Mizendol. Zaplano na vzhodni strani od Ljubljanskega barja ločuje Planina z najvišjima vrhovoma Ulovka in Špica, na severu jo omejuje dolina Podlipščice, na zahodu jo od sosednjega Petkovca ločuje Ložanska dolina, na jugu pa sega Zaplana do magistralne ceste med Vrhniko in Logatcem, ki je približno po tej trasi speljana že vse od rimskih časov.

Zelena dolina

Zanimiva dolina z močvirnimi travniki. Veliko je tudi helokrenih povirij, kjer je bilo opaziti dolgolisto rosiko (Drosera anglica) in malo mešinko (Utricularia minor).


Dolgolista rosika

Žejna dolina

Dolina pod Medvedjim Brdom je zanimiva predvsem zaradi sorazmerne naravne ohranjenosti, predvsem vodotoka za katerega je značilno veliko nihanje vode. Po pomenu izstopajo ponor Kmetov brezen in močvirni travniki v osrednjem delu. Ti so zanimivi zaradi naravne ohranjenosti in kot življenjski prostor rastlin in živali. Med rastlinami omenimo naslednje: mrzličnik, boljši šaš, mala mešinka, okroglolista rosika, navadna mastnica, Loesolova grezovka. Po doslej znanih podatkih pa je tu našla svoj bivalni prostor tudi ena izmed redkih naših vrst t.j. kukavičnica.

KULTURNO-ZGODOVINSKA DEDIŠČINA

Grad v Gorenjem Logatcu

V zgodovinskih virih so v 13. in 14.stoletju omenjeni logaški vitezi (leta 1307 Arnold von Logatsch), zato je J. V. Valvasor domneval, da je grad Logatec - Loitsch stal na holmcu Tabor nad Gorenjim Logatcem. Grajsko stavbo (dvorec je omenjen leta 1590 kot schloss Logitsch) je ob cesti sredi naselja sezidal že pred letom 1580 idrijski upravnik Urban Ainkhürn, graščak na Ljubeku in Hošperku, današnjo podobo dvonadstropnega dvorca pravokotnega tlorisa z vogalnimi stolpi in imenitnim renesančnim polkrožno zaključenim portalom, pa mu je v prvi polovici 17. stoletja nadel knez Janez Anton Eggenberg.


Logaški grad

Deželni knez je gospostvo in grad leta 1606 zastavil Adamu pl. Mosconu, nato je bil lastnik Ehrenreich Lamberg, od leta 1620 naprej pa Eggenbergi. Knez Janez Sigfried Eggenberg je 10. januarja leta 1717 grad prodal grofu Janezu Gašperju Cobenzlu. Njegov sin Janez Karel grof Cobenzl je gospostvo dvakrat, leta 1747 in 1760, zastavil svoji ženi Mariji Tereziji, rojeni grofici Palf, za 100.000 goldinarjev. Janez Karel grof Cobenzl je umrl skrajno zadolžen leta 1770 kot avstrijski poslanik na Nizozemskem. Njegov sin Ludvik je 13. januarja 1779 poravnal njegov dolg v znesku 36.000 srebrnih brabantskih goldinarjev, nakar so mu očetovi upniki odstopili svoje pravice do gospostev Logatec in Jama pri Postojni. Po njegovi smrti 22. februarja 1809 je gospostvo podedoval njegov sin Filip. Ko je Filip grof Cobenzl leta 1810 umrl, je gospostvo pripadlo njegovemu dediču Mihaelu Coroniniju-Cronbergu, ki ga je 11. oktobra izročil svoji ženi Zofiji, rojeni grofici Fagan, 6. februarja 1826 je Zofija gospostvo vrnila svojemu možu pod pogojem, da prevzame vse dolgove. Zaradi prezadolženosti je bilo gospostvo prodano na dražbi; kupila ga je Zofija in ga 1846. leta prodala Weriandu knezu Windischgrätzu, ki ga je na prelomu stoletja odstopil za državne urade. Po vojni je bil nacionaliziran, v njem pa so bili še nekaj let nazaj prostori vzgojnega zavoda za mladino.

Grajski studenec


Zdravilna voda

Ipavčeva hiša

Skozi Logatec so se v 18. in 19. stoletju po stari cesarski cesti valili parizarji, ki so vozili dragoceno blago iz celinskih dežel proti morju in iz Trsta proti Dunaju. Vozovi s konjsko vprego so se počasi pomikali po vijugasti cesti polni klancev. Furmani so svoje tolarje puščali ob cesti, na kar nas spominjajo ogromne oštarijske hiše med Ljubljano in Postojno. Ena takih gostiln je tudi Ipavčeva hiša ob cesti v Logatcu. Kot razglaša letnica 1807 na portalu, ki je prava mojstrovina kamnoseške obrti, so hišo dvignili in oblikovali v poznobaročnem in tudi že malce klasicističnem slogu, nad portal pa so kot koncesionarji dali vklesati grb z dvoglavim avstrijskim orlom. O priljubljenosti hiše priča tudi izročilo, da je v najlepši sobi spal cesar Franc Jožef. Hiša z izredno lepimi oboki (češkimi kapami) v pritličju, s snažnimi in velikimi sobami ter slovečo kuhinjo je vzbujala spoštovanje in zaupanje. V arhitekturnem pogledu je Ipavčeva hiša (kot gostilna je cvetela do leta 1958, ko so jo zaprli) vzoren primerek "furmanskega klasicizma", podeželske gostilniške hiše s precej ambicioznimi stilnimi detajli. Sredi 19. stoletja so zunanjščino malce popravili in prilagodili novim, takrat že bidermajerskim lepotnim načelom. Neznani mojstri so izvedli izredno lepo in čisto oblikovano okrasje na fasadi (v ometu), ki sodi v najširšem okviru med boljše primerke historicističnega oblikovanja. Hiša je lepo vzdrževana še danes, čeprav se je o starih gospodarjih ohranil le še medel spomin.

Kamniti vodnjak

Kamnit vodnjak (1883), na dvorišču je oblikovan kot večji steber s šesterokotnim tlorisom, zidan iz štirih vrst kamnitih kvadrov. Podstavek je oblikovan z vzporednimi vklesanimi črtami, vrh pa s kamnitim zidcem. Na sprednji strani je vzidana pokončna plošča, ki ima profilirano poglobljeno nišo in je na sredi okrašena z rozeto, v kateri je nameščena pipa. Nad vzidano ploščo je vklesana letnica. Na spodnjem delu izstopa kamnita školjka. Zadaj so železna vrata. Na tleh ob vodnjaku je ohranjena prvotna ureditev tlaka iz kamnitih plošč. Vodnjak predstavlja tipološko zanimivo arhitekturno in oblikovno postavitev kot središčni del dvoriščnega prostora.


Kamniti vodnjak

Litoželezna vodna črpalka

Stoji na obcestni zelenici ob bregu potoka. Predstavlja značilen tipsko oblikovan litoželezen industrijski izdelek iz prehoda 19. v 20. stoletje.

Litoželezni vodnjak

Vodnjak stoji ob kostanju pred gostilno in predstavlja še enega izmed redko kompleksno ohranjenih litoželeznih vodnjakov na širšem območju. Je kvalitetno umetnostno obrtni industrijski izdelek 19.s toletja, ohranjen na prvotni lokaciji.

Miklavčeva kašča

Kašča je bila zgrajena leta 1767 na temeljih prejšnje nižje zidanice. Mimo kašče in kozolca je včasih vodila steza (gasa), ki je povezoval glavno magistralno cesto Ljubljana - Trst in starejšo skozi Dolenji Logatec. Leta 1982 je na pustno soboto pogorel kozolec. Na njegovem mestu danes stoji novo gospodarsko poslopje, kašča pa je bila obnovljena 1987. Od takrat pa je zaprt tudi prehod med glavno cesto in Dolnjim Logatcem.

Putickove štirne ali katavaroni


Na Planinskem polju

Rimska grobišča

Pri izkopu temeljev za zidano ograjo je bilo odkritih sedem žganih grobov rimskega obdobja. Zemljišče leži na južni strani položnega pobočja Nakla. Tu je že leta 1978 na SV strani parcele pri strojnem kopu našel dve oljenki in več drobcev lončenine. Na istem mestu je opazil tudi večjo količino žganine in suhi zid. Oljenki in lončenina verjetno pripadajo žganemu grobu, medtem ko pomen zida ni jasen. Vkopani so bili v rdečo ilovico, ki tu nastopa kot preperina triasnega skrilovca, katerega v globini 75cm zasledimo kot kompaktno osnovo. To je tudi nivo, do katerega so kopali grobno jamo. Slučajno odkritje rimskega grobišča je za raziskovanje problematike antičnega Longaticuma velikega pomena, saj do sedaj, razen pisnih virov nismo poznali nobenih konkretnih arheoloških dokazov za obstoj naselbine na tem območju.

Rimska utrdba na Lanišu

Pozno antična utrdba (burgus) leži na zahodnem robu Male Hrušice nekaj metrov nad nekdanjo traso rimske ceste Aquileia - Emona, ki je na tem odseku še dobro vidna. Obrambni stolp, ki ima dimenzije 19,60 x 19,70 je bil pozneje vključen v prvotni zaporni zid, ki se južno od stolpa vzpenja proti vrhu Srnjaka (918 m) v dolžini okoli 350 m. Potek zidu proti severu ni ugotovljen, saj se teren pod trdnjavo strmo spušča proti globlji vrtači in verjetno zidu na tem mestu sploh niso gradili. Izkopavanja v letih 1961 - 1963 so pokazala, da je stražna postaja aktivno delovala le krajši čas v drugi polovici 4. stoletja, ker so vojaški spopadi med Maksimom in Teodozijem leta 388 botrovali njenemu uničenju.


Rimski obrambni stolp

Utrdba na Lanišču je bila vključena v tretjo, zadnjo obrambno linijo. V njenem zaledju je stala le še štabna baza Ad Pirum z glavnino vojaških enot, ki so posredovale v kritičnih situacijah na ogroženih odsekih zapornih zidov. V takšnih trenutkih je pomembno vlogo odigral signalni sistem, ki je bil znotraj mogočnega obrambnega mehanizma Claustra Alpium luliarum zelo dobro organiziran. K temu so največ prispevale dobro izbrane dominantne lege, ki so olajševale nadzor ozemlja in medsebojnega obveščanja. V sklopu signalnega sistema lahko domnevamo obstoj kontrolno-signalnega stolpa na Orlovem griču (829 m), Kar zaenkrat dokazujejo samo ostanki antične keramike, ki je bila odkrita na tem mestu leta 1982. Stolp, ki je bil verjetno lesen, je bil vezni člen med utrdbo na Lanišu in trdnjavo Ad Pirum na Hrušici.

Rimski zaporni zid

Na območju Notranjske so Rimljani postavili obsežen obrambni sistem, katerega ostanki so na nekaterih mestih še vedno opazni. Ko je okoli leta 170 rimsko državo presenetil vdor Markomanov in Kvadov, ki so dosegli Oglej in Verono, se je porodila zamisel o ustanovitvi vojaške obrambne cone s središčem med Oglejem (Aquileia) in Celjem (Celeia). Nasprotja med ilirskimi provincami in Italijo so prispevala k razvoju organizirane obrambne črte, ki se je ob odločilnih dogodkih za usodo Rimskega cesarstva čedalje bolj uveljavljala. Obsežen obrambni sistem se je imenoval Claustra Alpium Iuliarum ali po naše Zaporni zid Julijskih Alp.

Varoval je najbolj izpostavljene naravne dostope v osrčje Italije, ki je bila od nekdaj privlačen cilj barbarskih ljudstev s severa in vzhoda. Mejno območje med provinco Ilirijo in Italijo, zdajšnje ozemlje Slovenije, je omogočalo najugodnejši dostop v naravno nezaščitena območja v Furlanski nižini in zaledju Tržaškega zaliva. Obrambna strategija je narekovala gradnjo s stolpi utrjenih zapornih zidov, ki so preprečevali nenadzorovane prehode in varovali glavne cestne povezave. Visoki so bili do štiri metre, stolpi pa so imeli tloris pet krat pet metrov. V njihovem zaledju so bile postavljene trdnjave, bivališča za vojaštvo in civilno prebivalstvo. Z različno dolgimi odseki zidov so bili zavarovani vsi ključni naravni prehodi med Kvarnerskim zalivom in Koroško. Gradnja je potekala postopoma med začetkom 3. stoletja in drugo polovico 4. stoletja. Z razkrojem rimske države v 5.stoletju je obrambno območje izgubilo prvoten pomen, opuščeni objekti pa so začeli propadati.


Ostanki utrdbe Ad Pirum na Hrušici

Glavnina vojaških kontrolnih objektov je bila postavljena na območju Notranjske. Operativno središče je bilo na visoki kraški planoti Hrušici, kjer je za zapornim zidom delovala štabna baza Ad Pirum, skrita na težko dostopnem območju Hrušice. Arheološka izkopavanja so razkrila tudi dobro ohranjene razvaline večje utrdbe na Lanišu, le nekaj metrov od ceste, ki iz Logatca prek Hrušice vodi na Col, od koder se spusti v Vipavsko dolino. Objekt so obnovili in predstavlja edini primer rekonstruirane poznoantične utrdbe v sicer mogočnem obrambnem sistemu. Drugje so nekdanji zidovi največjega gradbenega podviga Rimljanov na Slovenskem komaj razpoznavni. Poznavalcem se razkrijejo kot razvlečene gomile kamenja po pobočjih dolinskih prehodov.

Tomažinov mlin

Ni zanesljivih podatkov o tem, od kdaj se nad velikim breznom vrtijo vodna kolesa. Ustno izročilo pravi, da vsaj od začetka 18. stoletja. V 300 letih je mlin zamenjal veliko lastnikov, po I. svetovni vojni pa so ga kupili zdajšnji lastniki Tomažinovi. Je edini v Sloveniji in eden redkih v Evropi, iz katerega voda ponikne v naravno brezno. Voda iz potoka je po koritih speljana na tri kolesa z lopaticami. Vodna kolesa poganjajo lesena zobata kolesa, oboja pa so pod zemeljsko površino. Prostor za mletje, kjer so trije kamni, je bil do leta 1938 le malo više, potem pa so ga še za 2 m dvignili in s tem olajšali prinašanje žita in odnašanje moke. Dve kolesi bi danes še vedno lahko delali, vendar na kolo za belo moko že več kot dvajset let ni nihče mlel, saj je moka iz sodobnih mlinskih naprav finejša. Tako se vsako leto vrti samo še kolo, ki melje črno moko, ter koruzo, ječmen in oves. Vzdrževanje mlina zahteva veliko dela. Ker je še vse leseno, zaradi prisotnosti vode in zraka dokaj hitro trohni. Vodno kolo je izdelano iz bukovega lesa, glavna os in prsti, ki povezujejo prenosno kolo s kamnom, pa so iz hrasta.


Mlin na ponoru Hotenjke

Že v 30 letih so z barvanjem ugotavljali, kam odteče voda Hotenjke. Meritve so pokazale, da se razdeli: tretjina jo gre v Močilnik, do koder potuje tri tedne, dve tretjini vode pa odtečeta na Planinsko polje in za pot porabi štirinajst dni.

Vodnjak Nimfe z vrčem


Voda iz njega že dolgo ne teče več

Vodnjak sv. Jožefa

Vodnjak sv. Jožefa je bil zgrajen leta 1855 ob otvoritvi Logaškega vodovoda. Takrat so ob njem zasadili tudi dve lipi, ki pa so jih leta 1986 požagali. Obstajala je namreč možnost, da bi korenine teh lip porušile temelje pod vodnjakom.

Odprta lopa sloni na okroglih opečnih stebričkih in je pokrita s stožčasto oblikovano opečno streho, v notranjosti je vidna lesena strešna konstrukcija. Kamnit del vodnjaka je vzidan v opečnato grajen kvader, ki je v vrhnjem delu rizalitno oblikovan. Ureditev vodnjaka predstavlja svojsko načrtovalčevo realizirano delo, ki je postalo konstantna urbanističnem in ambientalnemu prostoru na razpotju ter širše označuje enkratnost in posebnost naselja Čevica.

Že nekaj let zapored, na zadnjo soboto v juniju, na tem mestu poteka tradicionalno kulturno družabno srečanje z imenom Večer pri vodnjaku. Na tak večer je leta 1993 po dolgem času iz obnovljenega vodnjaka spet pritekla voda.

Vodovodni zaklad


Naklo nad Logatcem

Vodno črpališče Tromba


Tromba ali Pumpenhaus

Železniški predor pod Naklom


Opuščen železniški predor

Zemljanke

SAKRALNA DEDIŠČINA

Cerkev Matere božje v Gorenjem Logatcu

Cerkev se je včasih imenovala Marija v leševju. V popisu cerkvenih dragocenosti se jo prvič omenja leta 1526, v svoji prvotni upodobitvi pa je razvidna na Valvazorjevi podobi Gorenjega Logatca iz leta 1697. Po topografiji logaškega župnika M. Keršmanca je bila postavljena leta 1754, kasneje pozidana in dozidana leta 1904. V opisu Gorenjega Logatca se omenja okrog cerkve pokopališče. Enako je izpričano v arhivski dokumentaciji - v situaciji v franciscejskem katastru iz leta 1823/24. Ob cerkvi je zgodovinsko pogojena do danes ohranjena prvotna zazidalna situacija. Zazidava območja ob cerkvi je izpeljana v ločni obliki in zgodovinsko izpričuje taborsko obrambno pozidavo ob cerkvi. Leta 1876 je požar skoraj docela uničil Cerkovsko vas.

Cerkev sv. Barbare na Ravniku


Cerkev sv. Barbare

Cerkev sv. Luke v Grčarevcu

Cerkev sv. Hieronima na Petkovcu


Cerkev sv. Hieronima

Cerkev sv. Janeza Krstnika v Hotedršici

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika stoji ob vzhodnem robu Hotedršice. Spredaj jo obdaja t.i. Plečnikovo stopnišče, desno stoji župnišče z gospodarskim poslopjem, levo pa nekdanje šolsko poslopje. Ob cerkvi je obzidje, kjer je bilo nekoč pokopališče. Novo se danes nahaja v ozadju cerkve in objema le še njen prezbiterij. Ni znano, kdaj je bila zgrajena prvotna cerkev in kaj se je dogajalo z njo. Uradni zapis iz leta 1506 govori le o posvetitvi desnega oltarja in pokopališča. Današnji zvonik je bil zgrajen leta 1707, kar priča vklesana letnica na njem. V uničujočem požaru 26. oktobra 1866 sta zgorela streha in zvonik. Kmetje so leta 1869 pričeli graditi novo cerkev, ki je bila posvečena 3.s eptembra 1873. Oltarje in prižnico je izdelal podobar Jurij Tavčar iz Idrije, orgle je postavil Fran Goršič, freske pa so delo Čeha Jožefa Hubscha. Grobnica stare cerkve je že zasuta, nekaj slik in kipov iz stare cerkve pa se hrani v zasebnih zbirkah. Leta 1935 so po načrtih arhitekta Jožefa Plečnika uredili prostor okoli cerkve in župnišča. Izvedba načrta ob vhodu na pokopališče pa je ostala nerealizirana.

Cerkev sv. Janeza evangelista v Gorenji vasi

Podružnična cerkev sv. Janeza Evangelista v Gorenji vasi se prvič omenja leta 1526. O stavbni zgodovini cerkve ni podatkov. Po ustnem izročilu je na mestu, kjer danes stoji cerkev, stal tabor, ki je nudil zavetje pred Turki. Na levi strani v notranjosti cerkve krasijo steno še dobro ohranjene freske, ki predstavljajo pohod svetih treh kraljev. Slika je zelo podobna freski iz cerkve v Nadlesku, v župniji Stari trg pri Ložu, ki ima ohranjeno letnico poslikave 1511. Zaradi podobnosti fresk se da sklepati, da tudi freska v cerkvi sv. Janeza izvira iz začetka 16.stoletja. Cerkev je dolga 19,90 m, široka pa 7,80 m. Pred vhodno steno ladje je prislonjen nečlenjen zvonik, nad preprostimi linami pa se nahaja psevdoromanski venčni zidec. Zvonik je pokrit s pločevino, streha ladje pa z bobrovo opeko. Skozi polkrožni portal pod zvonikom je vhod v cerkev. Od glavnih vrat vodijo navzdol v ladjo tri stopnice. Ladja je pravokotne oblike in je dolga 8,90 m, ter široka 6,60 m. Prezbiterij je dolg 5,20 m in širok 4,30 m, zaključen s tremi stranicami osmerokotnika. Notranjščina prezbiterija je iz druge četrtine 18.stoletja. Zakristija je levo. Slavolok je širok 3,10 m. V kotih so pilastri in nad njimi venčni zidec. Glavni oltar je kamnit, menza pravokotna, v niši je kip sv. Janeza Evangelista. Pod nišo je letnica 1768. Na vrhu v atiki stoji kip sv. Pavla, na desni pa kip sv. Nikolaja. Na oltarju so poleg oltarnega križa še kip sv. Urha in kip Marije z detetom.

Cerkev sv. Jožefa na Čevici

Podružnična cerkev sv. Jožefa stoji na rahli vzpetini nad naseljem Čevica v severnem delu Dolnjega Logatca. Oblikuje prostorsko ter višinsko dominanto ožjega zgodovinsko pogojenega zazidalnega območja Čevice in predstavlja tudi krajinsko dominanto na širšem območju Dolenjega Logatca. Zgodovinskih podatkov o podružnični cerkvi sv. Jožefa je malo. Prvič je  omenjena leta 1631, posvečena pa naj bi bila sv. Trojici, kasneje pa je dobila za zavetnika sv. Jožefa. Po velikem požaru leta 1878, ko je ogenj uničil vso vas Čevico, je pogorela tudi cerkev, ki pa je bila kmalu obnovljena. Največjo spomeniškovarstveno kvaliteto cerkve predstavlja marmornat oltar, ki je bil izdelan okrog leta 1700. Ob cerkvi je bilo dolgo časa tudi pokopališče. Cerkev je bila večkrat obnovljena, sedanjo podobo pa je dobila ob temeljiti obnovi leta 1993.


Cerkev sv. Jožefa in vodnjak

Cerkev sv. Katarine na Medvedjem brdu


Cerkev sv. Katarine

Cerkev sv. Križa na Taboru

Ustno izročilo omenja cerkev sv. Križa na Taboru že leta 1526. J. V. Valvasor jo omenja kot utrjeno cerkev s taborskim obzidjem. Celoten kompleks je bil oblikovan kot grad, na vseh štirih stranicah obzidja pa so najverjetneje stale kašče. Župni vikar Matija Keršmanc jo leta 1823 opisuje kot najstarejšo cerkev v Logatcu. Prvotno jo je obdajalo obzidjem, ki je varovalo imetje vaščanov pred turškimi razbojniki. Obzidje je bilo kasneje odstranjeno, cerkev pa leta 1765 prezidana. Cerkev na Taboru je dolga 15,71 m in široka 8,39 m. Stranski vhod je bil ob obnovi zunanjščine leta 1989 zaradi večje varnosti zazidan. Kor sloni preko vse širine na velikem loku. Ladja je obokana s križnim svodom. Na sprednji desni steni ladje je freska Ecce homo. Prezbiterij je po stropu poslikan. Med zadnjo svetovno vojno so notranjost cerkve poškodovali in izropali - leseni oltar sv. Križa je bil razbit, kipi sv. Petra, Pavla in Roka pa so izginili. Leta 1968 je Jože Rožmanc, mizar iz Blekove vasi, izdelal iz hrastovega lesa nova vrata za vse tri vhode. V župnišču je ohranjena slika Jezusa z angelom in tremi spečimi apostoli na Oljski gori. Ob ogledu leta 1972, je dr. Marko Marin z gotovostjo potrdil, da jo je naslikal Goldenstein. Ohranjena je le ta, čeprav Marjan Marolt v svojem topografskem opisu Vrhniške dekanije iz leta 1929 piše, da so v cerkvi sv. Križa na Taboru štiri pasijonske slike iz srede 19. stoletja. Ni znano, kdaj in kako so izginile ostale tri.

Cerkev sv. Mihaela na Jakovici


Cerkev sv. Mihaela

Cerkev sv. Mihaela v Rovtah

Cerkev sv. Mihaela je v virih prvič omenjena leta 1526, na novo pa so jo zgradili leta 1556.

Cerkev sv. Nikolaja v Dolenjem Logatcu

Župnijska cerkev sv. Nikolaja v Dolenjem Logatcu se prvič omenja leta 1526. Na mestu starejše cerkve, ki jo kot tabor omenja že J. V. Valvasor, je bila v letih 1795 do 1803 sezidana sedanja cerkev. Njena arhitektura kaže zanimiv prehod baroka v klasicizem. V letih 1924 do 1925 je bila cerkev prezidana po načrtih arhitekta Karla Holinskega. Takrat so podaljšali prezbiterij in prenovili fasado, zadnja temeljita prenova pa je potekala v letih 1989 do 1990, ko so po načrtih arhitekta F. Kvaternika preuredili njeno notranjost in okolico. Leseni oltarji so izdelani v poznobaročni tradiciji okoli leta 1800. Glavni oltar je pripisan tako imenovani notranjski rezbarski delavnici. V cerkvi visi slika sv. Nikolaja iz druge polovice 19. stoletja. V niši nad vhodom v zakristijo je lesen kip Brezmadežne, ki izvira iz 18.stoletja. Po ustnem izročilu, naj bi ga v cerkev prinesli v zahvalo neki mornarji. Križev pot v cerkvi je novejše delo T.Perka.

Cerkev sv. Treh kraljev na Vrhu

Župnijska cerkev sv. Treh kraljev je bila prvotno gotska cerkev, ki so jo barokizirali leta 1698 (letnica na sklepniku na oboku) in jo kmalu zatem opremili s kvalitetnimi črnimi kamnitimi oltarji iz začetka 18. stoletja. Napis na stopnici datira glavni oltar v leto 1709. Oltarji naj bi bili sem preneseni iz ukinjenega samostana v Bistri, glede na ohranjene grbe na glavnem oltarju, pa so jih za to cerkev verjetno naročili freisinški škof J. Frančišek, loški glavar J. A. E. pl. Halden in še nekdo od pomembnih mož v Škofji Loki. Vsi oltarji, ki so nastali kot celota, so bili verjetno izdelani v kamnoseški delavnici, ki je nasledila kamnoseško delavnico Mihaela Cusse, ter se uvrščajo v skupino črnih kamnitih baročnih oltarjev, ki so jih klesali v ljubljanskih kamnoseških delavnicah v drugi polovici 17. in na začetku 18.stoletja. Cerkev je dolga 27,40 m in široka 9,60 m. Preprosta pravokotna ladja se na vzhodni strani podaljšuje v ožji prezbiterij. Na zahodni strani je na sredini močno izstopajoč zvonik, visok 30 m in predeljen z venčnim zidcem.


Cerkev sv. Treh kraljev

Cerkvica device Marije na Jakovici

Na severnem pobočju pod vrhom Jakovice, vzpetine pri Lazah na Planinskem polju, se nahaja cerkvica Device Marije. Zgrajena je na arteškem studencu. Vodi pripisujejo zdravilni učinek, predvsem naj bi pomagala pri zdravljenju očesnih boleznih.

Kapele

Kapela sv. Jožef v Logatcu je tip zaprte kapele z oblikovano ovalno nišo in kovanimi vrati. Nad odprto, poglobljeno nišo je v zatrepu še manjša ločna niša za namestitev kipca. Kapelo je postavil Jožef Gostiša leta 1873.


Kapela sv. Jožefa

Znamenje v obliki kapele stoji tudi ob vrtni ograji v sklopu stavbe Tržaška 33. Z zadnjo zaprto stranjo je obrnjena proti vrtu. Spredaj ima odprto, poglobljeno vhodno nišo in kovano ograjo, v notranjosti pa umetnostno kvalitetnejšo sliko Marije z detetom (olje na platnu), ki je nujno potrebna sanacije in obnove. Na stranskih stenah kapele sta polkrožno zaključni okni z oblikovanimi okviri. Kapela sodi v sklop celostno zasnovane vrtne ureditve arhitekturnega objekta.

Zidano znamenje v obliki odprte kapele posvečene Mariji je leta 1992 na novo postavil Marko Pečkaj. V svojem arhitekturno likovnem oblikovanju povzema neoklasicistične prvine.

Kapelica na Brodu

Risba predstavlja Plečnikovo kapelico pri Mačkovem mostu na Brodu, ki je bila zgrajena leta 1929. Prvotno je stala na tem mestu kapelica, ki je bila zgrajena že leta 1730 ob takratni cesti Gornji Logatec-Hrušica in je služila kot oltar pri procesijah. Plečnikova kapelica je postavljena ob potoku čez katerega so leta 1928 zgradili betonski most. Takrat sta bili posajeni tudi lipi ob kapelici in mostu. Most je porušila staro-jugoslovanska vojska ob svojem umiku. Italijani so postavili lesenega, ki je bil še večkrat obnovljen. Sedanji most je bil zgrajen leta 1959.


Plečnikova kapelica

Kamniti križ

Kamniti križ je na betonski ograji ob stavbi župnišča in vrtne ureditve ni razvidna obravnavana lokacija križa. Postavitev križa je votivna, v zahvalo ali spomin. Predstavlja značilen kamnoseški izdelek z začetka stoletja. Razčlenjeno oblikovan kamnit križ, preko katerega je položen kamnita girlanda in trak. Na podstavku je ovalna niša prvotne namestitve slike.

Razpelo

Kamnita menza - podstavek, ki je signiran A. F. in datiran 1884, nosi razpelo zaprtega tipa. Ozadje je leseno in valovito izrezljano, v sprednjem delu zastekljeno, s polkrožno oblikovano strešico in pokrito s pločevino. Skupina plastik prizora je kvalitetno rezbarsko delo, žal pa je bilo ob zadnji obnovi leta 1981 varovano stanje prvotne podobe plastik močno okrnjeno.

Votivno znamenje na hiši

V zatrepnem delu fasade je med okni nameščeno znamenje z lesenim ohišjem in s trikotno strešico. Znamenje je leseni kip Marije in ob njej klečeča angela.

Znamenje na mostu čez Logaščico

Leseno razpelo s trikotnim lesenim ozadjem z ovalno prirezanim robom in črtnimi gravurami, ter valovito oblikovano strešico, ki je bogato ornamentirana in polihramirana. Na njem je kvaliteten lesen korpus. Na križu, ki je bil obnovljen leta 1990 je vrezana letnica 1934.

Pokopališče z obzidjem

Pokopališče z obzidjem je nastalo leta 1841 ob opustitvi pokopališča ob župni cerkvi. Na njem je ohranjeno približno 25 nagrobnih spomenikov, izmed katerih so nekateri še ohranjeni v prvotni postavitvi, z železnimi ograjami. Ob srednji poti ob cipresah stoji pokopališko leseno razpelo z valovito bakreno strešico in korpusom iz litine. Tudi zaradi še ohranjenih in vzdrževalnih oblikovanih železnih ograj posameznih nagrobnih polj in številnih kvalitetnih nagrobnih spomenikov, ki označujejo našo nagrobno umetnost s kulturnozgodovinskega vidika je enako, kot za pokopališče v Gorenji vasi, potrebna čimprejšnja konservatorska valiorizacija vseh nagrobnih spomenikov, ki se varujejo in nadalje ohranjajo na licu mesta.

Pokopališče pod cerkvijo sv. Janeza evangelista

Nastanek pokopališča sega v 19. stoletje. Leži ob vznožju griča tik ob cesti, ki vodi v Gorenjo vas. Obdano je z zidano kamnito ograjo. Nekdanji glavni vhod je lociran v sredi zidne ograje ob cesti. Ohranjena železna vrata predstavljajo lep kovaški izdelek. Sedaj glavni vhod je s parkirnega prostora na severni strani. Poudarjen je z izstopajočim, kvadratno oblikovanim vrhnjim delom, v zaključku ima štirikotno betonsko strešico. Ob zidani ograji proti griču stoji pokopališka kapela, ki ima v čelnem zatrepu fasadnega dela arhitekturno poglobljeno in s pilastri obrobljeno polkrožno nišo s poslikavo. Na čelni fasadi sta vzidana dva nagrobna spomenika. Obstoječe pokopališče s še ohranjenimi številnimi starimi nagrobnimi spomeniki predstavljajo eno redkih pokopališč v krajinskem območju in ambientu, ki je ohranjeno v svoji prvotnejši zasnovi celote in s številnimi starimi nagrobnimi spomeniki predstavlja pravo redkost.

 

<<< • Vrata Notranjske • Dediščina • Trasa • Karta • Oznake • Informacije • Srečanja • Kolesarski kodeks • Vtisi • Epilog

FORUM