Make your own free website on Tripod.com

25.OKTOBER 2002

Na Sardinijo

Jadrnico sva privezala na bencinski črpalki mesteca San Vito Lo Capo. Izvedel sem, da bo treba v mesto po nafto za motor kar z ročko. Dogovoril sem se z domačinom, da me pelje. Natočil sem gorivo in ugotovil, da sem pozabil denar. Pa ni bilo težav. Delavec na črpalki je poznal mojega domačina, in dogovorili smo se, da dolg poravnam kar domačinu. Zaključil sem, da se v malem sicilijanskem mestecu vsi poznajo med seboj in si zaupajo. Kaj ne spominja to na mafijo? Kakorkoli že, midva z Brigito sva imela s Sicilijanci samo prijetne izkušnje. Ko sva z domačinom spila kavo, smo bili že skoraj prijatelji.

Spet se je naredil lep, topel in sončen dan s severozahodnim vetrom, ki je pihal z 20 do 25 vozli. Ko bi severozahodnik na Jadranu pihal vsaj pol toliko kot tu, bi bili jadralci nadvse srečni. V mislih imam tako na moč, kot tudi na pogostost vetra.

Med vožnjo z avtom do bencinske črpalke sem si ogledoval mesto. Ob široki glavni mestni cesti je bila nanizana vrsta zaprtih nizkih hiš z ravno streho. Ljudi skoraj ni bilo videti. Le tu in tam se je kdo peljal v avtu ali na motorju. V hipu se mi je pojavila primerjava z opuščenim mestecem divjega zahoda. Zaradi opustelosti mesteca sva se z Brigito sprehodila do svetilnika na koncu rta. V tej smeri so ob cesti ograjeni in urejeni zasebni vrtovi s cvetjem in okrasnim rastlinjem ter s hišicami ali vilami za preživljanje prostega časa.

Ob 13. uri sva odrinila proti Sardiniji. Še vedno je pihal severozahodnik s stabilnimi 20 vozli hitrosti. Smer in hitrost vetra se je le malenkostno spreminjala. In tako podnevi in ponoči.

 

FORUM