Make your own free website on Tripod.com

26.OKTOBER 2002

Velikanska riba

Noč je minila med dežurstvom in počitkom na klopi v salonu. Pravzaprav ne gre za pravi počitek, saj si med guganjem in treskanjem barke po valovih lahko nabereš le moči za naslednje dežurstvo. Na pravi počitek bo potrebno počakati do kopnega, privoščila si ga bova lahko tudi, če se spremeni smer vetra in valov. Po nekaj dneh plovbe proti vetru si približno predstavljam kako so se počutili udeleženci jadranja s Hrvatsko Čigro v etapi iz Brazilije preko Kapverdskih in Kanarskih otokov do Gibraltarja, ki so 51 dni jadrali proti vetru in valovom. Prav zanima me, ali je kdo od njih še navdušen za takšno jadranje.

Že drugi dan tolčeva proti vetru iz Sicilije proti Sardiniji. Piha zdaj že kar običajni severozahodnik hitrosti 20 vozlov, Sardinija pa je v smeri severozahoda, gledano iz Sicilije. Dvometrski valovi, nagnjena jadrnica, spanje na obroke, vse okoli morje - skoraj kot v kakšnem filmu. In sedaj omembe vredna novica. Danes dopoldne sem ujel že peto ribo. Rumenoplavuti tun je. Ko je riba prijela, je navijalec zapel s tako visokim tonom, kot še nikoli doslej. Takoj sem vključil zavoro, ki zaradi moči ribe ni prijela, dokler je nisem zategnil čisto do konca. In potem se je začel  boj. Brigita mi je prinesla čevlje, čepico, sončna očala, rokavice, gaf (kavelj) in mi nadela varovalni pas, (da me mrcina ne zvleče v morje) jaz pa sem navijal laks in vlekel ribo k sebi. Centimeter za centimetrom. Pri polovici navitega laksa sem pričakoval, da se bo za krmo vrgla v zrak vsaj metrska mrcina. Pa se ni, samo vlekla je kot prava mrcina. Ko pa sem jo potegnil čisto do barke, sem bil skoraj razočaran, saj se je v morju svetilo le nekaj približno pol metra dolgega. Pa ni bila vrečka. Bila je riba. Brigita je prijela palico, jaz pa sem z rokavicami za jadranje prijel zadnje tri metre laksa in ga vlekel ven skupaj z ribo. Šele ko sem jo potegnil čisto do jadrnice sem videl, da zadaj opleta velika in debela riba. Z eno roko sem držal laks, z drugo pa jo ciljal s gafom. Po več poskusih sem jo le zataknil za škrge in jo dvignil v kokpit. Tuna je opletala po kokpitu, da se je vse treslo. Kokpit je bil ves okrvavljen. Vsaj 15 minut sem jo držal na gafu in čakal na njene trzaje. Potem je umrla. Šele takrat sem si jo dobro ogledal. Tuna je merila 70 cm v dolžino in tehtala 12 kg.

Spravil sem se na čiščenje kokpita, pranje okrvavljene majice in na koncu čiščenje tune. Ribja glava je komaj šla v največjo kuhinjsko posodo, posode pa vseeno nisem mogel pokriti s pokrovko. Iz glave sva skuhala juho. Večji del trupa sem pustil v kosu da ga skuham in nato izločim meso, ki ga spravim v kozarce ter zalijem z olivnim oljem. Tako bom konzerviral tuno za nekaj dni. En velik kos sem nasolil in ga obesil na ograjico v kokpitu. To bo ribji pršut. In še je ostalo mesa za zrezke. Vsaj dan ali dva ne bom več lovil. Ribjega mesa imava dovolj za nekaj dni. Za ribiške nejeverneže sem se z ujeto ribo tudi slikal. Tuno sem ujel na 15 cm dolgo vabo Rapala, privezano na laks debeline 0,80 mm, ki je bil navit na navijalec Penn in s 50 lb palico. Vse navedeno se dobi v trgovini Pravi ribič v BTC v Ljubljani.

 

FORUM