Make your own free website on Tripod.com

2.NOVEMBER 2002

Ibiza

Do mesta Ibiza na istoimenskem otoku sva prijadrala ob petih zjutraj. Mesto je bilo kot izumrlo, navkljub govoricam, da se v mestu življenje začne po polnoči in konča ob zori. Tako v marini Ibiza Nuev kot v marini Botafoch ni bilo žive duše, zato sva prostor poiskala na pomolu Yacht kluba, ki nama je gostoljubno ponudil zatočišče. In takoj odšla spat. Ob enajstih dololdne sem se spravil na urejanje z digitalnim fotoaparatom posnetih fotografij in jih presnel na zgoščenko. Ko se je prebudila še Brigita, sva odšla iskat poštni urad, a sva našla le trafiko, ki je prodajala znamke. Upam, da bo zbirka dosedanjih fotografij z jadranja prišla v Slovenijo do prijatelja Poldeta, ki ureja spletno stran in del fotografij tudi na spletno stran kot dopolnilo poročilom z jadranja. Po nekaj nakupih in kratkem sprehodu do trdnjave nad mestom, s katere je lep razgled na Ibizo, je bil čas za izplutj. Tomaž, član Jadralnega društva Potepuh je bil že na poti Cartageno. kjerse bo nama z Brigito pridružil za nadaljnjo plovbo do Karibov. V mraku sva preplula plitvo ožino med otokom Ibiza in Formentera. Na Formentero vsakih nekaj minut z Ibize plujejo ogromni motorni katamarani, ki prevažajo turiste. Otok je po pripovedovanjih lep in vreden ogleda. Vendar za ogled žal nimava časa, pa še Navtex napoveduje prihajajoči viharni veter moči  med 7 in 8 bofori, ki se bo iz Francije spuščal proti jugu in bo jutri dosegel Baleare. Kot običajno jadrava proti vetru. Tokrat sva namenjena na jugozahod v Cartageno, zato nama naproti piha šibak jugozahodnik.

Ura je dve ponoči in imava še 80 milj do Cartagene. Piha skoraj nič, tako da proti vetru potujeva s hitrostjo do treh vozlov. To pomeni, da bova s takšno hitrostjo čez 30 ur v Cartageni. Če bi mi nekdo pred dvema mesecema rekel, da bom čisto zadovoljen, ko bom ob dveh ponoči še 80 milj od pristana, bi mu rekel, da se mu je zmešalo. Na Jadranu smo delali 4, 5 do 8 urne etape. Sedaj je čisto drugače. Sedaj živim na jadrnici in jadranje res postaja način življenja. Ko si lačen ješ, ko potrebuješ toaleto greš tja, ko si zaspan greš spat. Ko prideš, pač prideš.

Danes so karte in naprave že tako dovršene, da je za plovbo vseeno ali je dan ali črna noč. Le občutek ni najboljši, ko barka dirka v črno temo in ne vidiš nič pred seboj. Tudi sedaj, ko to pišem gre barka po svoje. Brigita spi, jaz pa imam še uro in pol dežurstva. To pa pomeni, da na odprtem morju vsakih 15 minut pogledam, če je okoli mene še kaj drugega kot črna tema. In če je, potem pač gledam, kam tisto gre.

 

FORUM