Make your own free website on Tripod.com

29.NOVEMBER 2002

Na Atlantik

Danes je po 20-tih dneh čakanja v Gibraltarju naposled prišel dan, ko bomo odpluli proti Kanarskim otokom. Ob devetih dopoldan obiščem Rogerja in mu vrnem disketo ter modem za sprejem vremenskih poročil preko SSB postaje na računalniku. Na mojem računalniku ne deluje. Računalnik javlja težave z zvočno kartico. Roger je kot vedno vljuden angleški gentleman, pri Francoise pa je čutiti mrzlico pred odhodom na Kanarske otoke. Nič čudnega, saj doslej v sedmih letih nista jadrala nikoli neprekinjeno brez postanka dalj kot dva dneva. Z Rogerjem se dogovoriva za frekvence, na katerih bova dvakrat dnevno vzpostavila zvezo.

Z Brigito se odpraviva po zadnjih nakupih v Španijo. Jaz vzamem svoje kolo, za Brigito si ga sposodiva pri Nigelu. V nahrbtnikih in na prtljažniku mojega kolesa se pripelje kar veliko. Nekaj pred 13. uro sva spet na jadrnici. Tomaž ravno končuje kuhanje pasulja, zato skočiva še po cigarete za pohlepne uradnike. Ko se vrneva, pojemo pasulj in že je ura dve. Že ura zamude glede na najugodnejši čas za preplutje gibraltarske ožine. Po kosilu stlačiva v kabino kup krame: najprej moje kolo v levi zadnji del kabine, nato Nigelovo kolo, ki ga prej razderem, potem še kartonske škatle z vsem mogočim, vodo in še vse drugo, za kar se ni našlo primernejšega prostora. Ni kaj, zadnja kabina je naravnost ogromna. 

Nato z Brigito odideva do Mika. Mike mi je v teh dneh res prirasel k srcu. Zelo bom vesel, če se bova spet srečala. Bi bilo to lahko že na Kanarskih otokih.? Upajmo, čeprav možnosti za to ni prav veliko, saj bo Mike še nekaj dni v Gibraltarju. Pa ne po svoji želji, le motor dvigala, s katerim naj bi ga spustili v vodo, je pokvarjen. 

Potem stečeva še do Petove jadrnice. Tam pa je le Nigel. Pomaham mu z denarjem za kolo. "Hej Bojan, kaj ti ni Tomaž povedal za spremembo plana," me vpraša? "Nič ne vem o tem." Nigel mi pove, da najverjetneje ne bodo odpluli v Brazilijo, ampak zaenkrat le na Kanarske otoke, kjer si bo Pete vzel mesec dni dopusta. Sam pa si bo poiskal kakšno delo. Zato pa potrebuje kolo. "Ampak Nigel, kolo je razdrto in stlačeno v zadnji kabini," mu rečem. "No, ja," reče Nigel in nerad vzame denar za kolo, za katerega sva se bila dogovorila.

Ko se poslovimo, je ura že tri. Ko poravnam še račun za marino pa je že 15.30 GMT oz. skoraj tri ure zamude za predvidenim najugodnejšim časom za preplutje ožine. Izplujemo iz marine, razvijemo jadra in že s 7 vozli v sončnem popoldnevu s severozahodnikom drvimo čez gibraltarski zaliv. Ob vstopu v ožino se držim skrajne desne obale. Jadramo tik ob obali in čereh na globinah med 10 in 30 m. To omogočajo elektronske karte in GPS. Le s plovbo tik ob obali se lahko izognemo močnim tokovom, ki običajno ovirajo plovbo. Ko se za preplutje plitvega zaliva odločim za krajšo pot, na GPS-u takoj vidim, da se je realna hitrost plovbe od navidezne zmanjšala za dva vozla. Ko zaplujem v notranjost zaliva se hitrost takoj poveča. Ob 18. uri se slišiva z Rogerjem. Roger in Francoise sta s svojo Starship Annie že 25 milj pred nami. 

V mraku mimo Tarife zaplujemo v Atlantik. Pa smo uspeli, si mislim. Vendar se motim, saj nisem upošteval dejstva, da vode Atlantika še več kot 10 milj od obale tečejo v Sredozemlje z močnimi tokovi. V gibraltarskem prelivu med Evropo in Afriko je veter ob obali občasno prenehal pihati, na Atlantiku pa spet zapiha severozahodnik, ki nas s polnimi jadri potiska s 5 do 6 vozli globlje v Atlantski ocean. Mimo nas plujejo velike ladje. Eno s Tomažem opaziva šele, ko je že čisto blizu. Moti se, kdor misli, da se ladjo prej sliši kot vidi. Ti časi so minili. Danes se ladje približajo tiho kot miške. O prednosti plovila pod jadri pred motornim plovilom je škoda razmišljati. Pametneje se je velikanskim ladjam izogniti v čim večjem loku.  Približno 10 milj od Tarife v Atlantskem oceanu opazim, da se hitrost jadrnice nenormalno povečuje. Čeprav jadramo s hitrostjo 6 vozlov, GPS kaže 8 nato 9 in celo 9,5 vozla hitrosti. Prišli smo v hiter tok, ki nas žene na Atlantik. Ker pa z Atlantika prihajajo valovi, se kmalu znajdemo v morju strmih navpičnih valov po katerih jadrnica poskakuje in ječi. K sreči ne traja dolgo, da smo spet v normalnih razmerah. Izkušnja je bila prav strašljiva. V almanahu preberem, da so tokovi najmočnejši ob visoki vodi v Gibraltarju. To je ob desetih zvečer. Zato hitimo - z dvignjenimi jadri in kratek čas tudi s pomočjo motorja, da bi pravočasno prišli iz oklepa nevarne gibraltarske ožine. Ko je ura deset vemo, da nam je uspelo, saj nas ovira le neznaten tok, ki s hitrostjo pol milje teče iz Atlantika v Sredozemlje. Pojavili pa so se že tudi dolgi in kar visoki valovi, ki nas občasno skrijejo pred pogledi velikih ladij.

 

FORUM