Make your own free website on Tripod.com

31.DECEMBER 2002

Rolanje

V rolajoči se jadrnici sva spala zelo slabo. Sklenila sva, da še ene takšne noči ne bova počakala v zalivu Santa Maria, saj se med plovbo jadrnica ziblje manj kot na tem slabem sidrišču. Zato sva sklenila pozno popoldne odjadrati proti 120 milj oddaljenemu, zahodnemu Kapverdskemu otoku Sao Vincente. Najprej pa sva si želela ogledati mestece Santa Maria, kar nama včeraj ni uspelo. S čolnom sva skušala kot včeraj na valu zapluti na plažo. Vendar pa je najinemu izbranemu valu takoj sledil še en val, ki naju je prevrnil in vrgel iz čolna na plažo. Srečno sva jo odnesla brez posledic.
Mestece sestavljajo tri prečne in tri vzdolžne ulice, ki ležijo pravokotno ena na drugo. Za zadnjo ulico se začenja pustinja s suhim, rumenim, puščavskim peskom v katerem je le tu in tam videti pritlikavo rastje. Narava je tu zelo skopa z vodo, saj tudi več let ne dežuje. Na koncu vasi je nizka zgradba okoli katere je veliko ljudi, predvsem otrok s samokolnicami. Na njih so prazne ročke ali manjši sodčki za vodo. Vendar voda, ki jo natočijo ni pitna, saj je načrpana podtalnica onesnažena. Drugega vira vode ni, razen ustekleničene vode v plastenkah. In pa hoteli menda pridobivajo pitno vodo za svoje goste iz morske. Zaliv Santa Maria ima namreč lepo in dolgo plažo ob kateri je zraslo počitniško naselje nizkih hišic. Turistov s senčniki in ležalniki je na tem sušnem otoku kar precej.

Otok Sal je nastal z izbruhom vulkana, enako kot vsi ostali otoki iz skupine Kapverdskih  otokov, ki jih sestavlja 10 večjih in nekaj manjših otokov in čeri. Zato ima državna zastava 10 rumenih zvezd na modro, belo, rdeči podlagi. Otoki Santo Antao, Sao Vincente, Santa Luiza, Sao Nikolau, Maio, Santiago, Fogo in Brava so pretežno gorati, otoka Sal in Boavista pa sta bolj ravninska. Edini še delujoč vulkan je na otoku Fogo. Življenje na otokih je bilo vedno težko, predvsem zaradi pomanjkanja vode. Zato je prebivalstvo revno, bruto narodni proizvod na prebivalca pa nizek. Brezposelnost je precejšen problem. Zaradi revščine se je veliko otočanov izselilo, še največ v ZDA. Ocenjujejo, da je državljanov Kapverdov približno 800.000 od katerih jih polovica živi v tujini. Mladi se šolajo na tujih univerzah Portugalske, Brazilije, Egipta in drugih. Glavni gospodarski panogi sta kmetijstvo in ribištvo, ki ju v zadnjih letih dopolnjuje turizem. Kar težko si je predstavljati, da je na puščavskem otoku Sal mogoča kmetijska pridelava. Glavni otoški pridelki so banane, pomaranče, sladkorni trs, sladki krompir, na otoku Fogo pa celo kava in vinska trta. Večina hrane na policah trgovin pa je iz uvoza. Vlada pomaga prebivalstvu z nizko ceno kruha in še nekaterih osnovnih živil. Kapverdski otoki so deležni tudi mednarodne pomoči. Posamezne države so prevzele pokroviteljstvo nad razvojem posameznih otokov - npr. Luksemburg nad otokom Santo Antao, ZDA nad otokom Santiagom, Francija in Italija nad otokom Sao Nikolau, vendar je vsa pomoč komaj kje opazna.

Odkar vedno več plovil pluje čez ocean so otoki postali zanimivi tudi za navtike. Ležijo na plovni poti, ki vodi iz Evrope na Karibe ali v Brazilijo. Otoki so raznoliki, ljudje prijazni, žal pa otoki nimajo varnih pristanov. Otok Sal ima tri sorazmerno varna sidrišča, ki pa so za 180 stopinj odprta na ocean. Zato je na sidrišču vedno valovito, čeprav je sidrišče s kopnim zaščiteno v smeri iz katere piha veter. Tudi ostali otoki nimajo boljših sidrišč. Izjema je le otok Sao Vincente, z zalivom Porto Grande, ob katerem je zraslo mesto Mindelo. Tudi ta zaliv je odprt v smeri od zahoda do severa, vendar pa ga pred oceanom v odprtem delu ščiti 7 milj oddaljen otok Santo Antao. Marin ali mandračev kot na Jadranu na Kapverdih ni. Na otokih 80% časa piha  severovzhodnik moči 3 do 4 bofore, zato so tu idealne razmere za jadranje. Povprečna letna temperatura je 25*C. V času najinega bivanja na Salu je dnevna temperatura znašala  med 24 in 28*C, nočna pa malo pod 20*C, temperatura morja pa 23 *C.

Po ogledu mesteca in sprehodu med turisti pod senčniki, sva še enkrat zavila v Baracudo. Jose Marija je bil prijazen in vesel kot vsakič doslej. Včerajšnja paella z morskimi sadeži je bila tako dobra, da sva naročila isto kot včeraj. Poleg paelle pa danes kot  prilogo nisva dobila kosa sveže ribe s solatnim prelivom, temveč nekaj sveže pečenih rib, ki so jih le na trnek in brez vabe lovili 50 m stran na razmajanem, z vegastimi deskami pokritem pomolu. Za sladico sva naročila kokosovo torto. Cena za vse, s pijačo vred, je znašala 5.000,00 sit.

Čas je hitro tekel in sonce se je že bližalo obzorju. Vrnila sva se na jadrnico, kjer sem na disk skopiral fotografije, ki so bile posnete ob prvem srečanju s Jose Marijo in Pedrom sredi morja. Jose je bil vesel darila. Vrnila sva se na jadrnico in se z darilom oglasila še pri Jean Pierru in Mayke. Z Jean Pierrom sva se dogovorila za čas in frekvenco, na kateri bova vzpostavila zvezo. Ko je sonce že zašlo v morje, sva se vrnila na Tajo in začela z mrzličnim pripravljanjem jadrnice za odhod. Pomožni čolniček sva sprva nameravala spraviti v skladišče, vendar sva ga zaradi pomanjkanja časa le privezala na palubo. Pomožni motor sva pritrdila na ograjo, pospravila še preostalo in dvignila sidro. Čeprav je bil silvestrski večer in naju je Jose Marija povabil na interno zabavo, nama ni bilo preveč hudo, ker se je jadrnica še vedno neprijetno zibala na sidrišču. Že v temi sva odplula proti otoku Sao Vincente. Ker otok Sal nima višjih hribov, je veter ostal nespremenjen tudi potem, ko sva jadrala v njegovem zavetju. Pihal je NE 12 vozlov, s katerim je jadrnica s polnimi jadri dosegala hitrost med 5 in 6 vozli. Med plovbo je bilo čutiti valovanje s severa do severovzhoda, ki pa ni tako neprijetno kot na sidrišču. Prva je odšla spat Brigita. Ob polnoči po slovenskem času sva bila na poziciji 16*36"N in 23*10" W oz. 15,5 milje oddaljena od otoka Sal in še 105 milj oddaljena od Mindela. Brigito sem prebudil opolnoči po GMT. Brez petard in svetlečih ognjemetov sva si zaželela srečo, nato pa sem odšel spat. Na morju niti malo ni bilo čutiti prehoda iz starega v novo leto. Zvezde na nebu so sijale kot včeraj, veter opolnoči ni zajel sape, ribe niso skakale iz vode, tudi delfini niso peli svojih pesmi. Na oceanu začutiš kako relativen je čas in nepomembnost evforičnih praznovanj, ki so si jih izmislili ljudje. Tu človek začuti kako majhen in ničen je v resnici in kako veličastna je narava okoli njega.

 

FORUM