Make your own free website on Tripod.com

15.OKTOBER 2003

Za konec

Danes je zapihala že dva dni napovedovana močna burja. Naredilo se je sončno in hladno jutro, veter pa je postajal vse močnejši. Zjutraj sem odkolesaril k peku po svež kruh in po še nekaj malenkosti v edino trgovino v mestecu Molat, ki je sicer odprta vsak delovnik po vsaj dve uri, a izmenoma dopoldne in popoldne. Ob 13. uri sva z Brigito odjadrala proti Lošinju. Vetra je bilo dovolj, zato je jadrnica hitela tudi z več kot 7 vozli. Burja je pihala s hitrostjo med 20 in 30 vozli, valov pa v zavetju otokov ni bilo. V višini otoka Ilovik pa je vetra naenkrat zmanjkalo. Do 20. ure sva se počasi prizibala do zaliva Čikat na Lošinju, kjer sva spustila sidro in se s krmo vezala za pomol.

Jutri nameravava prijadrati do otoka Unije, od tam pa v Medulinski zaliv, da bova v soboto 18.10.2003 ob 14. uri priplula v Verudo. Jadranje se končuje, besed pa zmanjkuje. Zato naj bo to zadnje javljanje z enoletnega jadranja.

Ob zaključku jadranja bi se rad zavalil vsem, ki ste pomagali pri izpeljavi jadranja. Veliko vas je, zato ne zamerite, ker ne bom vseh omenil.

Najprej se zahvaljujem prijatelju Poldetu Galetu, brez katerega tudi tega zapisa ne bi brali. Polde je postavil spletno stran, jo prenavljal in ažuriral ter vam za vsak dan jadranja omogočil prebiranje vtisov s potovanja in občudovanja lepot daljnih krajev.

Brez finančnega prispevka sponzorjev in donatorjev jadranja najverjetneje ne bi bilo. Zahvala velja vsem sponzorjem in donatorjem, še posebej pa glavnemu sponzorju Burin clubu iz Ljubljane in Jetto Sails iz Zagreba za odlična jadra, ki so brez težav zdržala naporno potovanje, podjetju Piramida iz Ljubljane za jadralni obleki, ki sta naju odlično ščitila pred vsemi vremenskimi neprilikami ter številnemu članstvu Jadralnega društva Potepuh za vsestransko podporo.

Še posebej se zahvaljujem vsem vam, ki ste s spodbudno besedo, pomočjo in humorjem skrbeli, da v težkih trenutkih z Brigito nisva obupala. Imam to srečo, da vas je veliko, zato vas žal ne morem omeniti vseh. Omenjanje posameznikov po vrsti je zame nehvaležno, saj bi se vsakemu rad zahvalil prvemu. Zato vas bom naštel le nekaj po abecednem vrstnem redu imen. Med vami bi rad še posebej omenil Aleša Usenika, Armana Perčinlića, Borisa Vodopivca, Dušana Lazarja, Iztoka Šušteršiča, Janeza Rojeca, Jureta Merca, Katjo in Zorana Zagorca, Rolfa Lindemana, Tomaža Žabjeka in Vojka Petelina.

Največjo zahvalo pa si zasluži moj brat Tomaž, ki je v času moje odsotnosti urejal vse mogoče obveznosti in moja mama, Brigitini starši in sestra Mirjam za razumevanje, podporo in zaupanje.

Najtopleje pa bi se rad zahvalil dragi Brigiti, ki je z menoj delila vse prijetne in manj prijetne trenutke najinega jadranja in zaradi katere je bilo dostikrat naporno jadranje lepo. Na prste ene roke je mogoče prešteti pogumne Slovenke, ki so dvakrat prejadrale Atlantski ocean in Brigita je ena od njih. Brez Brigite tega jadranja ne bi bilo. Če kdo zasluži občudovanje in priznanje, ga Brigita.

Bojan Franko

 

FORUM