Make your own free website on Tripod.com

19.JANUAR 2003

Barbados

Sedaj je na vrsti dolgo pričakovano veselje. Kopno. V pozdrav so nama bili zaliv v vseh odtenkih modre barve, male pisane hiške, ki se dotikajo mivkaste bele plaže in priklanjajoče kokosove palme. Prvi glasovi, ki sva jih zaslišala so bili petelinovo petje in pasji zbor. V topli vodi so, nekateri kar oblečeni, razigrano čofotali temnopolti otroci. Vsakih deset minut je priletelo nekaj kapelj dežja. Prav tako, hitro kakor so prišle so tudi odšle. Takoj za tem je že posijalo sonce, grelo in vse posušilo. V zalivu sta bili še dve jadrnici. Eni sva pomahala in jih povprašala kako opraviva obvezne vstopne formalnosti. In že sva se odsidrala in odpeljala v bližnji pristan, kakomor sva bila napotena. Kar nekaj časa sva čakala na uradnike, ki so čakali, da bo prenehalo deževati.

Prišla sta dva uradnika in uradnica, vsak s svojim kovčkom in vsi v brezhibnih uniformah. Prijazno so naju pozdravili in Bojana pospremili nazaj do urada, kjer je Bojan brez težav uredil vse potrebno. Dotočila sva gorivo in fanta zadolženega za točenje goriva prosila za privezni prostor. Tako je bil dostop do kopnega bolj enostaven. Čez plažo sva odšla v Speightstown. Želela sva si svežega sadja. Pri iskanju odprte trgovine nisva bila uspešna, ker je bila nedelja. Tudi uličnih prodajalcev nisva našla. Na bencinski postaji sva le dobila pregrešno drage banane. Dan traja do šestih in nekaj minut, zato je bil čas za vrnitev. Obnovila sva še zaloge vode. Dobila sva jo od sosednje jadrnice Aquarello, ki plačuje drago marino, vodo in elektriko pa še posebej. Nato je Bojan pomagal paru na jahti Desperado pri privezu jahte. Nenavadno je bilo, ker si je kapitan z gorivom postregel kar sam. Zapletli smo se v pogovor. Omenila sva Slovenijo in par je že vedel kdo sva in vse ostalo o nama. Le kako, sva se spogledala? Kdo drug kot Bojanov prijatelj Tony iz Barbadosa jima je vse povedal o nama. Svet je res majhen.

Catherine iz Desperada nama je ponudila veliko skledo sveže sadne solate, ker da nima kam z njo. Hitro sem jo pretresla in odnesla skledo nazaj, skupaj z darilom za Caterine. Thomas, njen mož me je prijel za roko, potegnil na jahto in rekel, da bi Catherine rada govorila z menoj. Malo sem se začudila, prišel je še Bojan. V hladnem salonu je bilo polno jedi, pripravljenih za praznovanje. Catherine je rekla, da bi bila zelo vesela, če kaj potrebujeva, ker s Thomasom živita sama. Zelo sva bila vesela, saj so bile jedi kot, da so iz "mizice pogrni se!" Miza je bila polna svežega kruha, zelene solate s kumarami, paradižnika, mladega korenja, ocvrtih letečih rib in bučk, sladkega krompirja, papaje, marmeladnih žepkov in kokosovega kolača. Našemu novemu znanstvu smo nazdravili z belim vinom. Catherine je bila zelo zgovorna. Izvedela sva, da je Barbados med drugim poznan kot otok letečih rib, ki so zelo priljubljene in ni presenečenje, da se jih najde na skoraj vseh jedilnikih. Te dvajset centimetrov dolge ribe zares letijo nad vodo več kot sedemdeset metrov daleč in domačini Bajani, ki govorijo poleg angleškega jezika še jezik bajan, jih očistijo in pripravijo v obliki zrezkov. Pripravijo jih ocvrte z krušnimi drobtinami in ravno pravšnjo količino bajanskih začimb. Takšne so zelo okusne. Vsako leto pripravijo tekmovanje v čiščenju letečih rib. Rekord je deset očiščenih rib v eni minuti. Ribji kos mora ostati lep, brez kosti, letečih plavuti, drobovine in glave. Petkov večer je rezerviran za obede na plažah z velikimi količinami ocvrtih rib. Povedala nama je tudi, da imajo vsako leto v gosteh pogumneže, ki čez ocean v kajakih privesljajo s Kanarskih otokov. Plovba traja dva meseca.

Čas je hitro tekel. Catherine sva pojasnila, da se morava  vrniti na sidrišče še pred nočjo. Catherine je dejala, "o ne, najbrž si želita mirne noči, tukaj v marini". "Si želiva, samo se morava vrniti na sidrišče, ker imava dovoljenje le do večera", sva odvrnila. "Ne, ni treba, trenutek, bom vprašala Thomasa, on lahko odloča o tem", je vztrajala.

Nič nama ni bilo jasno. Šele potem nama je pojasnila, da je Thomas pomagal graditi marino in je maneger celotnega kompleksa Port St. Charles, ki obsega marino in naselje z vilami in apartmaji. Bilo nama je že kar nerodno, vendar sva tudi komaj čakala, da se po dolgem času pošteno naspiva, še posebej, v mirni in varni marini. Thomas naju je povabil, da preko noči ostaneva v marini. Seveda sva vabilo z veseljem sprejela. S košaro dobrot sva se preselila na Tajo in bila zadovoljna nad tem posebnim dnevom. Mislila sva si, lepo bi bilo dobrote deliti s sosedi, ki so z občudujočim pogledom sledili košari. Prijazno so zavrnili povabilo, ker so se ravno odpravljali na večerjo. Sue se je poslavljala od moža, ker se je naslednji dan vračala v Californijo. Možu Lee-ju je dala leto dni časa za jadranje. Lee je brez jadralskih izkušenj s sinom in prijateljem Mihaelom priplul iz Turčije, kjer je predtem kupil 15 metrov dolgo jadrnico. Se že veseliva, da bova imela jutri čas za še ene nove znance.

 

FORUM