Make your own free website on Tripod.com

20.JANUAR 2003

Lepotica iz TV serije

Nič kaj se nama ni mudilo z varnega priveza v marini. Od Lee-ja in Michela sva dobila povabilo na večerjo. Ker še nisva vedela kakšen bo plan sva se le zahvalila. Privoščila sva si dober zajtrk in spet odšla v mestece Speightstown. Na glavni ulici sva uživala ob lepih stojnicah na katerih je bilo razvrščeno sadje in zelenjava. Privoščila sva si sladek ananans, ki ga prodajajo sveže olupljenega. Že včeraj sva bila razočarana, ker nama prenosni telefon ni deloval, zato sva iskala telefonsko govorilnico. Povedali so nama, da je edina možnost telefoniranja s telefonsko kartico. Kupila sva eno, ki pa se je spraznila enkrat hitreje, kakor so nama rekli. Minuta pogovora je stala deset ameriških dolarjev ali dvajset barbadoških. Razložili so nama še, da v prenosnih telefonih nimajo SIM kartic, ampak uporabljajo drug sistem, ki ni združljiv s slovenskim. Mogoče je, da bi najin prenosni telefon na področju Karibov deloval edino le na Jamajki. Slaba volja naju hitro mine, ob toliko sonca je vse lažje. Črnka pred nama si poje "O bog, kako danes sonce žge" ...in kmalu jo začne zanimati, če je nama tudi vroče in od kje prihajava. Najbrž je težko verjeti, ampak po vrnitvi v marino sva zaplavala kar okoli Taje. Voda je čista, predvsem pa topla in pri globini petih metrov se še lepo vidi dno.

Popoldne se je pripeljala dolga, bela limuzina iz nje pa je stopila lepa, dolgolasa svetlolaska. Za njo je prišlo še spremstvo in snemalna ekipa. Radovedno sva opazovala bližnje dogajanje, Bojan kar z daljnogledom. Nato se je pripeljal še helikopter in odpeljal lepotico skupaj z manj opaznim  moškim. Srečnež ima to smolo, da z lepotico le igrata v televizijski seriji, za snemanje katere je na  Barbados prišlo kar šestdeset ljudi.  Od Lee-ja sva kasneje izvedela, da je dekle iz Anglije.

Dan se je že spuščal. Posadki Aquarella sva sporočila, da sprejmeva povabilo na večerjo. Nato sva odplula v zaliv, se zasidrala in pripravila čolniček. Hitro sva odbrnela nazaj. Večerja tokrat ni bila na jadrnici, kakor sva pričakovala, ampak nas je že čakal taksi. Taksist z ogromnimi očali na koncu nosa, nas je odpeljal v restavracijo po njegovi izbiri. Pri vhodu so nas zelo prijazno sprejeli in odvedli do mize z odprtim pogledom na plažo in namesto radia smo poslušali dihanje oceana, ki nam je pošiljal nežne in mehke valove. Stregel nam je nadvse sproščen, mlad in črn dvometraš. Ni imel metuljčka, ampak nekaj podobnega košarkaški opremi s predpasnikom. Ob odlični hrani smo si izmenjavali življenske in doživete zgodbe. Najina gostitelja sta sveže upokojena in oba sta bila pred odločitvijo in željo, kako čim bolj polno živeti brez vsakodnevnega odhajanja na delo. Michael, Anglež, je dolga leta služil angleški vojski in polno skrbel za svojo kondicijo z vsemi mogočimi športi. Lani si je med nesrečo poškodoval hrbtenico. Neuspešne operacije so podaljševale zdravljenje, vendar dva meseca po zadnji operaciji že pleza po jadrnici kot maček. Z ženo, ki je tudi kapitan, imata v Grčiji ladjo in jadrnici s katero poleti prevažata goste. Energični Lee, Amerčan, ki je Francozom prodal svoje uspešno podjetje, si najmanj želi, da bi sedel doma. Iskal je iziv, ki mu ne bi vzel toliko let za pripravo in pri katerem moraš kdaj pa kdaj stisniti zobe, ker ne moreš ubežati. Mislim, da je našel kar je iskal. Navdušen je bil nad njino zgodbo o kitu. Ko se mu bo iztekel čas, ki ga je dobil od žene, bo mogoče obiskal Slovenijo. Ni še slišal zanjo in zelo nenavadno se mu zdi, da nas je dva miljona - toliko kot v mestu v katerem živi. Dobro razpoložene nas je taksist odpeljal nazaj v marino.

 

FORUM