Make your own free website on Tripod.com

17.MAREC 2003

Obisk svetilnika

V polsnu sem zaslišal, da se Brigita z nekom pogovarja. Le zakaj obljublja, da bova takoj prišla? "Vstani, Roger je prišel", mi je rekla in že je ni bilo v postelji. Pa tako počasi ponavadi vstaja.

Počasai sem se tudi jaz zvalil s postelje. Saj res, včeraj smo govorili o jutranjem izletu do svetilnika. Po nekaj minutah sva s Taje stopila v čolniček, v katerem sta že bila Roger in Francoise. Ura je bila nekaj minut čez šesto, sonce pa je že pokukalo izza gričevja. Kratka hitra plovba v svežem jutru me je že skoraj prebudila. Privezali smo čolniček ob stari pomol in ga zaklenili ob verigo, s katero je stara guma pritrjena ob pomol. V ranem jutru smo bili edini sprehajalci po cesti, ki vodi proti svetilniku na otoku Chacachacare. Poslušali smo petje ptic in jih opazovali pri njihovi razigrani igri. Poti do svetilnika ni in ni hotelo biti konca. Z obale se je zdel oddaljen kakšnih 10 minut hoje, pa smo hodili kar dolgo uro. Na vrhu nas je pričakal lep razgled proti Trinidadu in Venezueli ter našemu sidrišču, na katerem smo komaj videli naši jadrnici. Na svetilniku je posadka, ki skrbi za svetilnik, ureja njegovo okolico in otok. Bili so nas veseli in se kar niso naveličali pogovarjati z nami. Sonce pa je z vsako minuto močneje sijalo. Po polurnem obisku na svetilniku smo se začeli vračati. Ob 8.30 uri smo bili spet pri jadrnicah.

Roger in Francoise sta po kratkem kopanju dvignila sidro in odplula proti 6 milj oddaljenemu Chaguaramasu. Z Brigito sva pozajtrkovala sadje nato pa zaplavala. Na jadrnici so se v 14 dneh mirovanja na sidrišču zarasle alge in prvič tudi školjke. Vsaj tri ure sva potrebovala, da sva očistila trup vseh nadlog. Ko sva ob 16 uri po lokalnem času ravno nameravala odjadrati proti Chaguaramasu, je poklical Roger in naju povabil na "barbecue", to je na večerjo z ražnja. Spraševala sva se kje neki bo zakuril. Po dveh urah jadranja s spremenljivim vetrom sva prijadrala do zaliva Chaguaramas in spustila sidro na istem mestu kot zadnjič. Nikakor ni hotelo prijeti. Po štirih neuspešnih poskusih sva se premaknila za 100 m in spet poskusila. Sidro je le prijelo. Čez 10 minut se je pripeljal Roger s čolničkom in naju odpeljal na Starship Annie. Roger je na čez bok jadrnice nagnjenem žaru spekel nabodala, jajčevce in zelene banane. Pojdeli smo nabodala, ostalo pa ne. Jajčevci so zogleneli, pečene zelene banane pa niso imele dobrega okusa. Sicer pa je bila večerja odlična, družba pa še boljša.  Skupaj smo razmišljali o morebitnem obisku bližnje Venezuele, a to še ostaja odprto. Venezuela ni  prav varna dežela. V januarju letos so pirati napadli konvoj štirih jadrnic in oropali eno. Jutri bo nov dan, pa bomo videli.

 

FORUM