Make your own free website on Tripod.com

<<<


 

KLEKLJANJE IN IDRIJSKA ČIPKA


Klekljarice nekoč

Klekljanje čipk, ki že od nekdaj velja za višek znanja in spretnosti v ročnih delih, ima tudi v naših krajih dolgoletno tradicijo.

Najstarejši zapisi o idrijskih klekljaricah segajo v konec 17.stoletja, ko je klekljanje v težkih socialnih razmerah prineslo rudarskim družinam nekaj dodatnega zaslužka in razvedrila.

V 18. stoletju se je idrijsko čipkarstvo vsestransko razmahnilo, največji razcvet pa je doživljalo od konca 19. stoletja do prve svetovne vojne. V tistem času je zaslovelo po vsej Evropi.

Preraslo je okvire domače obrti in ljudske umetnosti ter doseglo raven virtuoznega estetskega oblikovanja. Motivi na »papircih« (vzorcih) za klekljanje so se spreminjali, prav tako so se čipke prilagajale uporabi in se izpopolnjevale in se spreminjale tehnike izdelave čipk. Vseskozi pa je Idrijska čipka predstavljala dragocenost, mojstrstvo in kakovost.

Za načrtno vzgojo klekljaric so v Idriji začeli skrbeti že v drugi polovici 18.stoletja v okviru rednega osnovnošolskega pouka. Po zaslugi mojstrice Ivanke Ferjančič je bila leta 1876 ustanovljena samostojna čipkarska šola.

Starinska čipka

Proti koncu 19. stoletja je postala Idrija pomembno središče klekljanja. Vse do prve svetovne vojne je bila glavni proizvajalec klekljanih čipk za srednjo in severno Evropo, za severno Ameriko in Argentino. Tedaj je množica klekljaric ( nekaj je bilo tudi moških!) dosegla najvišje število, kar blizu 15.000 jih je bilo! Strnjeno področje čipkarstva pa seje širilo od Idrije po goratem svetu od žirovskih, škofjeloških in polhograjskih hribov do ljubljanske kotline, obrobja Vipave in do Soče.

Kot je znano, je Idrija vzniknila po odkritju živosrebrnega nahajališča v letu 1490. Prvi podatek o izdelovanju čipk v tem rudarskem mestu pa izvira iz leta 1696. In kakšne so bile starinske čipke?

Iz arhiva, v katerem obstaja tudi vzorčnik iz leta 1830, vidimo, da so v Idriji klekljali dveh vrst čipk – platnene in pečne čipke.

Platnena čipka – v Idriji so ji nadeli različna imena: »po novem«, »vejevke«, »te drobne« - izvira iz dveh evropskih mest: Milana in Antwerpna. Kot pravi izročilo, je ta tehnika klekljanja v Idrijo prišla s Hrvaškega. V Italiji jo poznajo pod imenom »punto tela«, nemška tehnologija jo označuje z imenom »Bandspitzen«. Najpogosteje so to čipko uporabljali za okras cerkvene in hišne oprave. Značilno je bilo, da so jih klekljarice izdelovale brez predloge. Čipke so bile sicer preproste, a so od klekljarice zahtevale veliko osebne ustvarjalnosti.

Pečna čipka – ta je poznana pod splošnim imenom »til«- izvira z obal zahoden Evrope, s področja Flandrije, kjer so jo imenovali po proizvodnih središčih : bruseljska,  valencijska...

Pečna čipka se je najpogosteje uporabljala za obrobljanje naglavnih rut – peč. V Kroniki idrijske čipkarske šole iz leta 1918 lahko preberemo, da je to tehniko v Idrijo prinesla žena nekega češkega rudarja. Za izdelavo tila potrebujemo predlogo, več parov klekljev  in najfinejši sukanec.


Klekljarice danes

Klasična čipka

Padec fevdalizma in spremenjene gospodarske razmere v Evropi so povzročile, da je z začetkom 19. stoletja zanimanje za čipke močno upadlo. Hkrati je ročno izdelovanje čipk ogrozil še razvoj strojne proizvodnje. Le zanimanje bogatega lokalnega meščanstva oz. tradicionalni lokalni trg,  je v tistem času omogočil preživetje idrijske čipke. Bližina železnice in urejen poštni promet sta vzpodbudila odpiranje proti evropskim trgom. S tem pa je bila kakovost idrijske čipke podvržena ostremu konkurenčnemu boju in prilagajanju novim razmeram. Kronika čipkarske šole opisuje takratna prizadevanja na področju izdelave idrijske čipke: »… Leta 1867 je izumila rodbina Ferjančič popolnoma nove čipke z risom v sedem parov - idrijske čipke Bandspitze. Te čipke so imenovale rogljički, pogačke, polibremet, itd, katere je rodbina Ferjančič privatno poučevala v svoji hiši za gradom št. 14. Te izdelke je kupovala ga.Karolina Lapaine in pozneje Ant. Kavčič, trgovka v Idriji. Za te nove čipke so se začeli zanimati tudi trgovci na Dunaju. S posredovanjem ga.Karoline Lapaine in dunajskega veletrgovca Stranitzerja, je bila leta 1876 ustanovljena prva drž. Čipkarska šola v Idriji, v hiši žgalniškega uradnika g. Urbasa, št.71…«

Iz navedenega in iz drugih virov je razvidno, da je bila idrijska čipkarska šola v stiku z dunajskim zavodom za žensko domačo obrt (KK Anstalt fur Frauen Hausindustrie), odkoder je prejemala tudi vzpodbude.

Leta 1901 je bil na Dunaju ustanovljen t.i. Zentral-stitzenkurs. Tu so učiteljice klekljanja učile izvirno idrijsko klekljarsko tehniko in dunajski so pripravljali nove vzorce. Ti naj bi se prilagodili tehniki klekljanja tako, da bi jih bilo mogoče izdelati v čim krajšem času. Zasluga najsposobnejših idrijskih klekljaric je bila, da so se idrijske čipke uveljavile na zahtevnem trgu srednje in severne Evrope.

Čipkarska šola je pouk klekljanja v obliki rednih tedenskih ali občasnih tečajev, organizirala v Idriji in v drugih krajih. Za pridobitev naziva »poklica čipkarica« pa so morala dekleta obiskovati čipkarsko šolo tudi po končani osemletni osnovni šoli. Tak način izobraževanja je trajal vse do leta 1945.

Zlato obdobje idrijskih čipk je usahnilo s prvo svetovno vojno. Spremembe po vojni so tudi v čipkarski obrti povzročile hudo krizo. Preusmeriti se je bilo potrebno na italijanski trg. Ta je ob močni domači konkurenci zahteval predvsem ceneno čipko. Idrijska čipka se je tej zahtevi prilagodila z »italijanskim ozkim risom«.

Po drugi svetovni vojni je zaposlitev žensk pomenila močan upad zanimanja za to pomembno ročno obrt in ljudsko umetnost.


Ročno delo

V današnjem času se, tudi skozi tradicionalne prireditve, kot je Čipkarski festival, izražajo sodobna prizadevanja za ohranjanje te ročne umetnosti, klasična izvirna idrijska čipka vrhunske kvalitete pa se uveljavlja kot blagovna znamka.

Jurij Bavdaž

 

<<< • Čipkarstvo • Mlinarstvo in žagarstvo • Fužinarstvo • Solinarstvo • Hmeljarstvo • Vinarstvo • Osmičarstvo • Gregorjevo • Penkanje • Kurenti • Laufarji • Škoromati

FORUM