Make your own free website on Tripod.com

<<<


 

LEDENICE

Ledenice ali ledene jame so podzemne odprtine s stalnim ali občasnim ledom. Pri nas jih je največ na Trnovskem gozdu, kjer se odpirajo vhodi mnogih brezen in kraških jam. Hladne in vlažne odprtine, ki vodijo v globino podzemlja, so neprijazne; strah pred neznanim človeka od vstopa odvrača. Pa vendar je življenjska nuja domačine prisilila, da so tako kot v nekatere ledenice na Snežniku, Javornikih, Hrušici ter v Kočevskih gozdovih, tudi tu v njih nadelali poti ali jih opremili z lestvami. V njih se namreč nabirata sneg in led, v brezvodnih pokrajinah dragoceni snovi. Ker se tu ohranjata prek celega leta, so jih poimenovali ledenice.

Sprva so jih obiskovali oglarji, gozdarji in pastirji. Led so topili za pitno vodo ali pa so z njim hladili mleko in druga živila. Ob koncu 19. stoletja, ko so po kraških planotah zgradili prve ceste, so pričeli led v ledenicah lomiti oziroma kopati in ga voziti v dolino, še posebno v Trst, Gorico in druge primorske kraje. Iz Trsta so ga v sodih z dvojnim obodom odpošiljali na Dunaj, v Budimpešto, Aleksandrijo in še kam. Sekanje ledu in prevoz do odjemalcev je bilo zahtevno opravilo. Precej natančno sta bila določena tudi velikost oziroma teža kosov ledu, vsak naj bi tehtal med 30 in 55 kg. Med I.svetovno vojno so tedanje vojaške oblasti ustanovile posebno enoto, ki je ledene jame raziskovala zaradi oskrbe soške fronte z vodo in ledom. S pojavom hladilnikov v petdesetih letih 20. stoletja so led prenehali izkoriščati. Vendar ob poletnih sušah jamski led še vedno oskrbuje z vodo izvire na vznožjih visokih kraških planot.

O vzrokih za nastanek ledu in njegovo prisotnost prek celega leta obstoji več teorij. Po ledeniški teoriji naj bi jamski led izviral iz ledene dobe, po poletni teoriji naj bi nastajal s prenikanjem snežnice v hladno podzemlje, po zimski teoriji z zmrzovanjem deževnice v ohlajenih votlinah, po valovni pa naj bi led nastajal le v določenih podnebnih obdobjih. Sodobne ugotovitve kažejo predvsem na prepletenost zimske in poletne teorije.

Nesporno je, da se zemeljsko površje ogreva in ohlaja skladno s temperaturnimi spremembami letnih časov. Toplota se počasi prevaja navzdol, a vplivi temperaturnih sprememb sežejo le do globine od okoli 20 do 30 m. Tam je temperatura kamnine izravnana s povprečno letno temperaturo na površju, nakar začne z globino počasi naraščati. Na krasu se toplota prenaša v globino tudi s prenikajočo vodo in v izvotljenem svetu s kroženjem zraka. Ker so lahko količine vode in zraka obilne, je mogoče v zelo globokih jamskih objektih vplive zunanjega podnebja čutiti tudi več sto metrov globoko. Jame lahko pod ledišče ohladi le mrzel zrak.

Ta pojav je zlasti pogost v jamah, v katerih se zaradi žepaste oblike in velikega vhoda v hladni polovici leta nabira hladnejši in zato težji zrak. Ko se zunanja temperatura dvigne, zrak preneha krožiti in v jami obleži "jezero" hladnega, gostejšega zraka, ki se v njej zadrži tudi v topli polovici leta. Vendar v takšnih jamah, ki so pri nas najbolj pogoste, količina ledu ni velika, zato se led poleti navadno stali. Takšne jame imajo strme ali navpične vhodne odprtine, posejane predvsem po gozdnatih osojah.

Večje količine ledu nastanejo v jamah z enim glavnim in več manjšimi vhodi; ti so po večini manjše, neprehodne špranje. Pozimi priteka v jamo hladen zrak skozi največji ali najnižji vhod. Zrak se v jami segreje in skozi višji vhod uhaja na površje. Ob večjih temperaturnih razlikah se v jamah pojavijo močni vetrovi, temperatura pod lediščem pa je še nekaj sto metrov daleč od vhoda. Velike količine hladnega zraka lahko ohladijo mnogo večji del podzemlja in v jamo pritekajoča voda zamrzne v jamski led. Za njegovo rast je potrebno sprotno dovajanje vode, kar globlje pod površjem, kjer se voda že združuje v večje curke, ni večji problem. Pri zmrzovanju se sprošča latentna toplota, ki preprečuje, da bi led zaprl mesta dotoka vode v jamo. Od zimskih zalog in poletnega taljenja je odvisno, ali se bo led ohranil prek celega leta.

Naša najbolj znana ledenica je Velika ledena jama v Paradani na Trnovskem gozdu. Vhod vanjo je na nadmorski višini 1100 m, na dnu velike vrtače na severnem vznožju Golakov. Zaradi izkoriščanja ledu je bila do vhoda speljana cesta, ki obiskovalcem še vedno lajša pristop. Okrog 600 m globoka jama meri v dolžino 2 km. Led v njej sega do globine 150 m. Iz snega nastaja le tik ob vhodu, sicer pa je posledica zmrzovanja prenikajoče vode. Količina ledu se z leti spreminja, kar gre pripisati različni količini padavin in še bolj spremenjenim okoliščinam kroženja zraka. Zaradi velike količine ledu namreč nastane ledeni čep, ki prepreči ohlajanje globljih delov jame. Ko se ledeni čep od spodaj stali, se prične nov cikel.

 

<<< • Kraško polje • Slepe doline • Ledenice

FORUM